Sprejmeš izziv?

4. poglavje - 1/3

"Hitro, hitro," Clara navrže preko rame in hiti po slabo osvetljenem hodniku in na koncu zavije desno, naslednjič spet desno pa levo. Anna je že zdavnaj pozabila pot po kateri je prišla. Natanko tako kot je bilo to v planu. "Anna, pridi," jo svetlolaska opomni, naj se neha že preneha ozirati naokoli in se podviza.

Ko jo dohiti pa se ta tako nenadoma ustavi in dekle za njo se skorajda zaleti vanjo. "Kako je lahko tako hitra v teh petah?" je prvo kar ji pride na misel, medtem ko si pogladi svoje krilo in se ozre naokoli.

Ustavili sta se pred navadnimi lesenimi vrati, prav nič posebnega ni bilo na njih a Anni se je nekaj vseeno zdelo čudno. V slabo osvetljenem hodniku je naprezala oči, Clara ob njej pa se je nestrpno prestopala in ponovno pogledala na lično zapestno uro. Ko se je čez minuto ponovno ozrla nanje, pa je Anna ugotovila zakaj se ji vrata zdijo čudna. Na njih je manjkala kljuka.

"Kako si?" jo Clara preseneti z vprašanjem."Umm. V ... v redu." "Super. Kmalu boš videla, da boš več kot v redu," se ji v odgovor prijazno nasmehne, "še čisto malo." "Tukaj bom opravila izziv?" zaskrbi Anno. Clara jo premeri s pogledom in po nekaj sekundni tišini le reče: "Tako nekako. No, pa saj boš videla."

Sedaj se začne prestopati tudi rjavolaska. Če punca ob njej neučakano nekaj pričakuje, je ona predvsem nervozna. S prsti desnice si tapka po krilu. 1, 2, 3, 4. Premor. 1, 2, 3, 4.

"Me mora biti strah?" končno izdavi vprašanje, ki se ji že od kar sta zapustili oder mota po glavi. "Ah kje. Ne bodi no tepka. Tukaj si samo zato, da izveš ... " Na vratih se odpre nekakšna niša. "Geslo?" reče moški na drugi strani. "Dej nehaj že zabušavati in odpri vrata odgovori Clara in Anno stisne za dlan. "Resno, ne boj se," zašepeta le trenutek preden se vrata končno odprejo.

Moški, ki ju pozdravi na drugi strani je temnopolt črnolasec, ki bi z lahkoto poziral za naslovnice revij. Anni v trenutku postane neprijetno, tako kot vedno ko je obkrožena s preveč lepimi ljudmi naenkrat. "Pozdravljena," jo pozdravi z žametnim glasom, "moje ime je Ernesto."

* * *

Soba v kateri se je znašla je bila presenetljivo domačna in prostorna. Na steni na levi strani se je poličnik ukrivljal pod težo knjig na drugem koncu pa sta na orientalski preprogi kraljevala fotelja v krem barvi. Na pastelno rumeni steni so visele uokvirjene fotografije, med njimi pa so se s parketa dvigovale visokorastoče rastline.

"Pridi, pridi," jo povabi naprej, ko opazi, da se je ustavila med vrati. Clara je medtem že napol sedela, napol ležala na fotelju in brskala po telefonu. Negotovo se ji je pridružila in čakala, kaj se bo zgodilo sedaj. Ernesto je sedel na fotelj nasproti deklet in najprej preko aplikacije na telefonu zvišal jakost instrumentalne glasbe v ozadju, ki je bila Anni poznana. Sama je podobno glasbo večkrat predvajala v kavabaru, kjer je ob popoldnevih delala.

"Kot današnjo izbranko ti moram seveda določene stvari pojasniti," z roko se na hitro pogladi po bradi nato pa jo vpraša: "Si tukaj prvič?" "Ja," skromno odvrne. "Odlično!" z nenadno navdušenostjo reče, da celo Clara umakne pogled s telefona in privzdigne obrv." Ernesto je vedno čisto preveč vesel, ko spozna nove člane," ji Clara pojasni." Člane?" se dekle obrne proti njej." Ja pač vse to z Noctusom," blondinka ravnodušno zamahne z roko." No, no 'vse to z Noctusom' pa že ne," jo okara Ernesto, a ker se ob enem smehlja ne deluje kaj prida užaloščen. "Noctus je več kot le zamah z roko, kot verjetno ..., " za trenutek se zamisli, "kako si že rekla, da ti je ime?" "Anna." " ... kot verjetno Anna prav dobro ve. A ne da?" Prikima z glavo v znak strinjanja.

Rahlo se presede a ji vseeno ni niti pol tako udobno kot svetlolaski ob njej. Ne ve, zakaj je tukaj. In čeprav je tukaj čisto lepo, ji je vseeno več kot neprijetno. Potne dlani prisloni na usnje na katerem sedi in ko na njih začuti hlad, se šele zave, kako napeta je v resnici. Ernesto, kot pravi kavalir, ji že v naslednjem hipu ponuja pijačo ter se opravičuje za svojo negostoljubnost. Olajšano sprejme kozarec hladne vode in ga na dušek izprazne.

"Joj, danes sem pa čisto zmeden. Dovoli mi, da začnem od začetka, tukaj nekje imam liste ..." in že odvihra na drugo stran sobe ter pobrska po kupu listov na mizi, ko najde kar je iskal, pa ponovno prihiti nazaj. Anna si ne more pomagati, da se ne bi sama pri sebi malo namuznila. Kdo bi si mislil, da je nekdo, ki na videz deluje popoln lahko tako zmeden.

Moški na hitro preleti šop papirjev in jih prelaga sem in tja, nakar jih na klubski mizici pred sabo razporedi v tri poravnane kupčke. "Okej, zdaj pa res lahko začnemo,"

____
Hvala za branje :)