Sprejmeš izziv?

5. poglavje - 1/2

"Prinesla sem tvoj najljubši vanilijin milkshake," oznani, ko stopi skozi vrata. Odpravi se naravnost k stolu ob oknu, na drugi strani sobe in odloži svojo torbico, torbo z računalnikom in milkshake.

Mama ji po pričakovanju ne odgovori. V zadnjih tednih se ji je stanje le še poslabšalo. Sedaj ji iz kože ne štrli le inekcijska igla ampak celo nekaj cevk, ki so povezane z monitorji. Ti se počasi a vztrajno množijo ob njeni postelji. Anna bi najraje zajokala, a za voljo situacije, mora ostati močna. Doktor Bing, jo je opozoril da se Alicia še kako zaveda dogajanja okoli sebe. Ne le enkrat, ampak kar štirikrat je poudaril, da naj se ob obiskih pretvarja, da je vse v najlepšem redu, saj naj bi to pomagalo k njenemu hitrejšemu okrevanju.

In tako se Anna vsakih nekaj dni pretvarja, da ji mamina diagnoza ni obrnila življenja na glavo. Da se ni bila primorana preseliti v majhno stanovanje, ki si ga deli z Leilo, ker si enostavno ne more privoščiti vzdrževalnih stroškov družinske hiše. Namesto tega mami pripoveduje o mestnem parku in zanimivih neznancih, ki jih je opazila, ko je debelo uro sedela na klopci in gledala sončni zahod. Pove ji o filmih, ki sta jih z Leilo gledali, a se omembi prijateljice zvito izogne. Največkrat pa se na glas spominja njunih skupnih trenutkov.

Čeprav si Anna želi, da bi lahko mami zaupala kot nekoč, ji žal ne more izdati vsega kar se sedaj dogaja v njenem življenju. Preveč se je spremenilo. Hiša v kateri je mama odrasla, sedaj sameva, njen vrt je prepreden s pleveljo in njena Anni, kot jo je ljubkovalno klicala, si je poiskala popoldansko izmensko delo v kava baru.

Od vsega trojega bi mamo najbolj bolelo, da si je poiskala popoldansko delo. Ne, ker bi mislila, da tovrstno delo ni primerno zanjo ampak zgolj zato, ker je bila zagovornica življenja, ko si še mlad. Ko je bila Anna deklica, ji je mama namesto pravljic pripovedovala o svojem življenju in vseh pustolovščinah na katere se je podala.

Alicia je bila prava sila narave in nikoli ni znala biti na miru in zato je Anno še toliko bolj stisnilo pri srcu, ko jo je videla takole negibno. Včasih je z motorjem raziskovala Tajsko in templje v Kambodži in Indiji, sedaj pa ne more niti govoriti.

Rahlo potrese glavo, da prežene spomine, ki so ji zameglili oči in previdno sede na rob njene postelje ter jo pogladi po roki. Aliciina koža je mehka kot nekoč in težko je verjeti, da ne bo zdaj zdaj odprla oči.

"Nekaj norega se je zgodilo," naposled reče. "Ja prav res," nadaljuje kakor, da jo je mama prav zares povprašala po več informacijah. "V petek sem bila v baru. In ne ne skrbi nisem šla sama. Leila je šla z mano, ona je ... moja nova prijateljica." Za trenutek pomisli, saj ne ve ali je zares pripravljena deliti to neverjetno zgodbo. "Izbrali so me za izziv." Premor. "Ne skrbi mama, nič strašnega ni. Samo nekaj moram poiskati in izročiti Lucu, in najini ... no, moji problemi bodo tako rekoč izginili. Je kot nekakšen lov na zaklad." Zazre se v njen brezizrazen izraz in glasno vzdihne. "Ne bom sama, tako da ti ni treba skrbeti. Pravzaprav je za to poskrbel izziv, saj je po pravilih, da mora on z mano"

Skloni se in ji pogladi lice: "Sicer je daleč od tvojih safari pustolovščin ampak mislim, da bi bila vesela zame. Vse skupaj je prav razburljivo, čeprav ti moram priznati, da nisem popolnoma prepričana kako in kaj. Vse skupaj se je odvilo tako hitro in še preden sem se zavedla, sem imela pred sabo tri fante, ki so držali škatlice in jih molili proti meni."

Sama pri sebi se nasmehne in se na mestu presede tako da je naslonjena na svojo levico, ki jo drži na drugi strani maminih nog.

"To je bilo že moje drugo izbiranje včeraj. Se spomniš ko si mi rekla, da je življenje potrebno živeti?" Po pričakovanju ne dobi odgovora. "Mislim, da sem včeraj prav zares živela."

Pomane si utrujene oči in si tako kot ničkolikokrat pred tem zaželi, da se nesreča ne bi zgodila. V tem trenutku bi najverjetneje sedela na terasi in pila doma narejeno margarito. Ko je bila otrok, ji je mama vedno naredila otroški koktajl in potem sta se udobno namestili in klepetali o življenju.

Kljub vsemu pa ni bila prepričana, da bi mama odobravala. Najverjetneje bi preučila škatlico, ki jo je dobila minuli večer, iz vseh strani in nato bi jo potrobno izprašala. A nič od tega si ne upa omeniti na glas, saj je ne želi vznemirjati.

Že štiri dni, si je razbijala glavo o tem kako je to mogoče in če se je vse prav zares zgodilo. Mogoče se ji je samo sanjalo, saj je čisto preveč dobro, da bi bilo resnično

Leila jo sicer kar naprej draži, da je ziher Lucu všeč in da jo je on izbral. Ampak saj ga praktično ne pozna. Ko je še hodila z Milom, sta se le nekajkrat srečala in skoraj prepričana je, da nista nikoli spregovorila več od vljudnostnih vprašanj. Malo jo je sicer že skrbelo glede jutri - v sredo sta namreč dogovorjena, da se dobita na kavi.

"Jutri bom izvedela več in mogoče bova že naslednji teden lahko pričeli s tistim alternativnim zdravljenjem o katerem sem ti govorila zadnjič," težko je pogoltnila, da je pregnala solze, "Silvija mi je takrat pustila številko in prepričana sem, da bo še kar za." Z ljubeznijo v očeh pogleda mamo, ki nepremično leži na postelji. V tistem trenutku se zaveda popolne tišine v sobi, ki jo v ritmu srca prekinejo piski.

"Obljubim, da bova tole kmalu rešili. Boš videla," reče prepričljivo, čeprav jo obenem pri srcu stiska od dvomov, ki se ji porajajo.

Poljubi jo na lice tako kot vsakič in se nameni nazaj k oknu. Iz torbe povleče računalnik in prične z delom. Če želi opraviti izziv mora biti kar se da pripravljena. Odpre iskalnik in vtipka: tedenski izziv Noctus. Zaslon prekrijejo novičke, trači, obvestila in objave s forumov in družbenih omrežij.

'Tožba', 'Dominik ponovno na sodišču' in celo članek 'Ali Noctusu grozi zaprtje' so le eni izmed člankov, ki jih je v zadnji uri prebrala. Nikjer pa ni bilo nič o izzivih. Sedaj se je tepla po glavi, da takrat ko je imela priložnost ni tistega temnolasca, kakommuježeime, izprašala o izzivu in kaj točno lahko pričakuje. A zdaj je bilo prepozno in tudi časa ji je primanjkovalo, da bi se predolgo obremenjevala s tem kar je bilo.

____

Hvala za branje!