Sprejmeš izziv?

6. poglavje - 2/3

Ko prispe domov, je vse po starem. Leila še spi, posoda od njenega nočnega obroka nepomita čaka na boljše čase in na pultu jo čaka odprto mleko. Čevlje zbrca iz nog in jih postavi na notranji predpražnik, nato pa se loti dela.

Leili je hvaležna, da je lahko tukaj. Res. V trenutku, ko se ji je življenje pred pol leta zasukalo na glavo, ji je takratna neznanka priskočila na pomoč, medtem ko so njeni tako imenovani prijatelji le zmajevali z glavo, ko jih je prosila, če bi lahko za nekaj časa živela pri njih. A je že res kar pravijo, šele v nesreči spoznaš prave prijatelje. In čeprav je bila lekcija huda, še posebej, ko se izkaže, da je eden izmed teh 'prijateljev' tvoj fant. A ni bilo vse tako slabo, saj z njim še zdaleč ni bilo tako lepo, kot si je želela.

A po drugi strani, a je res tako težko postaviti tetrapak mleka nazaj v hladilnik, kjer si ga vzel?

Po tem, ko pomije posodo, sede za računalnik in prične z raziskavo. Za spletni časopis mora napisati članek o vpivnosti različnih brisač. Neumnost, a plača je dobra in v tem trenutku si ne more privoščiti, da bi zavrnila delo le iz razloga, ker se ji zdi potrata časa. Ko je popisala že dve strani v svoji beležki, pa se je iz sobe končno primajala njena sostanovalka.

"Jutro," reče in obenem glasno zazeha, ter se sploh ne trudi s tem, da bi si z roko zakrila usta. V trenirki in majčki z miki miško se odvleče v kopalnico. Čeprav ni končala niti še z raziskavo, kaj šele, da bi članek napisala, Anna odloži vse na kavč in pristavi vodo za kavo ter čaj. Ljudje jo vedno čudno pogledajo, ko jim pove, da ne pije kave a prav nič je ne moti, da jo ob dopoldnevih skuha za Leilo. To je nekakšen obred, ki sta ga pričeli nekaj mesecev nazaj. Takrat sta sicer imeli še predavanja in sta ritual opravili popoldne, a odkar so se začele študijske počitnice, je v poznem jutru to postal njun novi vsakdan.

Ko Leila prikoraka nazaj v skupni prostor, ne zgleda niti najmanj podobna dekletu, ki je pred kratkim odkorakalo v kopalnico. Sedaj so njeni svetlo rjavi skodrani lasje spleteni v krono, ki poudari njen obraz, maskara in črtalo za oči pa še dodatno izpostavita njene oči. Anni se je na začetku zdelo smešno, da se Leila vsako jutro znova in znova uredi do potankosti, čeprav namerava cel dan gledati Netflix.

"Joj, a veš kakšne čudne sanje sem imela danes," reče in sprejme podano skodelico kave. Sanje, še eden izmed njinih vsakodnevnih ritualov. "A poznaš tisti občutek, ko veš, da sanjaš ampak je vse tok realno? Prejšnji teden, ne vem če se spomniš, sem ti pravila o zgradbi, ki se je zrušila name. No, spet sem sanjala nekaj podobnega. Jaz res ne vem, kaj se dogaja." Glasno zavzdihne in spije požirek kave. "Po takšnih sanjah sem še bolj utrujena, kot takrat ko grem spat. Pa ravno danes, ko se dobiva s Prestom." "Spet?" z zanimanjem vpraša rjavolaska ob njej in skodelico prelaga in roke v roko. "A ne, točno to sem tudi sama mislila. Ampak Presto je res kul. Prvič, da se nekdo res želi dobivati. Res ne zastopim fantov s tem njihovim, počakaj par dni pravilom." Poznavalsko si prikimata, saj več ni potrebno.

Leila je strastna zmenkarica, saj gre skoraj vsaki dan na zmenek. Navadno spozna fante, se totalno zaljubi in ti, ji v roku tedna dni zlomijo srce in takrat imata ženski večer. Že naslednji dan pa je Leila pripravljena za akcijo in že gre na zmenek z drugim. Anna je sprva zavijala z očmi, še posebej na začetku, ko se je vselila v stanovanje in nikakor ni mogla dojeti, da je njena sostanovalka ženska verzija ženskarjev. A kmalu je ugotovila, da si Leila enostavno želi biti zgolj zaljubljena in da jih hitro zamenja takoj ko so preveč resni. Kdo bi si mislil. Strastna zmenkarica, ki jo je strah resnih zvez.

"Oh," zavzihne Anna, "jaz pa sem mislila, da bova šli nocoj mogoče v kino. Danes in jutri imam prosto, potem pa spet delam ves teden." Leila se ji je v odgovor najprej kislo nasmehnila nato pa, ko je želela odpreti usta, jo je Anna prehitela: "Ampak glede na slišano Presto deluje prav super družba za nocoj." "Pa mogoče mi bo uspelo dokončati članek," sama pri sebi pomisli.

In tako sta dopoldne preživeli skupaj na kavču, kjer sta si ponovno ogledali osmo sezono Prijateljev medtem pa klepetali in razpravljali. Vse je bilo na videz običajno, a Anna se nikakor ni uspela sprostiti. Lucove besede saj veš, da gre za res so ji znova in znova opominjale na jutrišnji izziv.

"Kaj če ne bo šlo vse po načrtu? Ji bo uspelo najti paket?"je napeto razmišljala, medtem ko se je njena prijateljica, zvita na kavču in z nogami na njenih koleni, smejala šalam s televizije. A ne glede na to kako se je tudi Anna trudila, da bi se sprostila in za teh nekaj uric pozabila na skrbi, nikakor in nikakor ji ni uspevalo.

"Saj veš, da gre za res," spet sliši v svojih mislih in ponovno se začne spraševati, zakaj je tako poudaril za res? "Mogoče pa ni mislil tako, kot je izpadlo," na koncu sklene in seže po še več kokic ter poskusi slediti zgodbi. "Ma ne, hahahah," se Leila glasno zasmeji in se ozre k Anni. V trenutku se malo zresne, ko vidi da prijateljica ni, tako kot ona, skoraj na robu solz sreče.

"Vse okej?" navrže in v odgovor dobi nekaj zamrmranega, kar bi lahko bilo vse od ja, seveda pa do ne, nič. "Anna?" ponovno poskusi. "Vse je okej," ji ta odgovori z glasom, ki razkriva, da je to daleč od resnice.

"Joj Anna," reče nežno in se skloni, da jo lahko objame. "Boš videla, da bo vse dobro. A se spomniš, ko so na začetku rekli, da se niti ne zaveda sveta okoli sebe?" Kljub temu, da ne dobi odgovora s pomirjajočim glasom nadaljuje:"Pa ji je šlo vseeno na bolje in sedaj vemo, da se zaveda sveta okoli sebe. Zdaj, ko si ji je začelo izboljševati, bo šlo samo še navzgor. Boš videla!"

"Ja, res upam," končno dobi v odgovor. "Res ne skrbi, ker ..." Leila nadaljuje a jo Anna prekine: "Ampak ni samo to?"

Za hip obe obmolkneta in sliši se le zvok televizijskega serije v ozadju pomešan z brnenjem hladilnika.

"Glede jutri me skrbi. Ta izziv in to," Anna nadaljuje, ko se Leila z zanimanjem zazre vanjo. "Ah to," je vse kar dobi v odgovor. "Leila, če kaj veš mi moraš povedati.

"No, slišala sem nekaj zgodbic," previdno začne in ko se prijateljica pod njenimi nogami presede, hitro nadaljuje: "ampak najverjetneje gre samo za trače. A veš tko, da se ustvari zanimanje."

Čeprav je poskusila na hitro končati temo, to več kot očitno ne bo šlo, saj je lahko videla kako se koleščki v Anninih možganih začeli hitreje obračati. "Ali pa je šlo za govorice, ki so osnovane na resničnih dogodkih. Saj veš, da je v vsem navadno vsaj zrno resnice. In mene je vse tako zmedlo. Najprej ta izziv in potem vsi ti ljudje, pa papirji, ki sem jih podpisala..." "Papirji? Kakšni papirji?" Leila vskoči. "Ah, samo pojasnitve glede izziva in pravila, ki se jih moram držati. "Torej nič resnega," zaključi Leila. "Govora je tudi o nagradi, tako da upam, da je resno."

"Pa si prebrala?" "Ja, seveda, saj nisem neumna." Pri sebi pa v mislih zmaje z glavo, saj res ni prebrala čisto vsega. Po tem, ko se jima je pridružil Luca sta malo pohitela, da je čim hitreje prišla nazaj na oder, še preden bi ljudje ugotovili, da ni samo skočila na stranišče, se uredit, ampak, da se nekaj dogaja. Ne glede na to, kako znan je petkov izziv, se o njem enostavno ni veliko govorilo in vsa ta skrivnostnost, je privabljala mlade znova in znova.

"Zakaj te potem skrbi, saj si tako vse prebrala?" sedaj zanima prijateljico. Anna naprej za hip pomisli, se ponovno presede nato pa končno izda, kaj jo teži:" Ne gre se za to, da ne bi zaupala izzivu oziroma, da mislim da se bo nekaj zgodilo. Ampak danes ko sem bila z Lucom," pogoltne slino, "je deloval tako zaskrbljeno, ko se nisem želela dobiti z njim veliko pred izzivom." "Hmm ja seveda ga skrbi, saj a ne vodi vsega on?" vpraša Leila. "Ne, ne gre za to, da bi ga skrbelo, da ne bo imel o čem govoriti. Bolj je bil tko, saj ne vem kako naj rečem ... vznemirjen." "Okej, to je res malo čudno, še posebej, ker govoriva o Lucu."

Leila sedaj potegne noge k sebi in se stegne po dalinjcu, ter ugasne televizijo. Ko v ozadju brenči le še televizor nadaljuje: "Sama sicer ne vem dosti o izzivu, ampak poznam pa nekoga, ki bi nama znal pomagati." Še preden dokonča stavek na plan že potegne svoj mobilnik in prične nekaj tipkati. "Leila," Anna ogorčeno reče, "ne govori dalje o mojem izzivu!" "Ah, saj on že ve." "On?" "Ja, Milo je večkrat v Noctusu in mislim, da celo pozna nekoga, ki je izziv enkrat opravljal. Če se seveda prav spomnim."

"Okej," Anna odobri prijateljičino početje, čeprav brez pomena. Ona je pač Leila in bi ne glede na vse naredila po svoje.

Vstane s kavča in pobere tistih nekaj kokic, ki so se neznano kako znašle pod njo, ter se odpravi proti kuhinji, da prične pripravljati kosilo.

___
Hvala za branje <3