Sprejmeš izziv?

6. poglavje - 1/3

"Mislil sem že, da te ne bo," ji reče namesto pozdrava.

Kavarna v kateri sta se dogovorila, da se dobita, je le nekaj ulic od njenega stanovanja. Čeprav ne zamuja rada, je bila preveč optimistična, ko je preračunavala, koliko minut ji bo vzelo, da pride sem. Odloči se, da bo njegov komentar gladko ignorirala in tako brez pozdrava prisede. "Si dobro spala?" jo preseneti z vprašanjem, medtem ko pomigni natakarici, da pride bliže.

"Okej, nič posebnega," odgovori, čeprav ni prepričana ali s tem že posega na teritorij preosebnih vprašanj, za katera se je včeraj z Leilo zaobljubila, da jih ne bo odgovorila. Natakarica je mlado dekle, nekje njenih let, in zdolgočaseno se primaje k njuni mizi. Anna ni nikoli razumela, kako so lahko nekateri že zjutraj tako smotane volje. A kmalu ugotovi, da natakarica navsezadnje ni tako mrka, saj se ob Lucovi družbi takoj prelevi v mladenko, kakršna bi lahko prav zares delala v udobni kavarni.

"Današnja specialiteta je omleta s štirimi vrstami sira in zelenjavo. V primeru, da naročita dve, je pomarančni sok gratis." Anna odkima in ker je dekle niti ne pogleda, njeno ponudbo glasno zavrne ravno v trenutku, ko Luca naroči tako omleti kot tudi kavo in čaj zanjo. "Lahko ponudim še kaj?" dobi odvrnjeno in Anna je prepričana, da njena ponudba zajema vsaj telefonsko številko in ne more si pomagati, da ne bi sama pri sebi polglasno prhnila. Luca jo za sekundo pogleda v oči nakar natakarico odslovi.

Za trenutek obsedita v tišini in sliši se le počasna glasba v ozadju in zmešnjava klepetov ostalih obiskovalcev.

"Stavim, da mora biti grozno biti ti," prekine tišino in Luca v odgovor privzdigne obrvi. "Vsa ta dekleta, ki neprestano želijo spati s tabo," pojasni in z očmi pomigne na dekle, ki sedaj pri eni izmed miz naliva kavo iz prikupnega vrča. "Ja, grozno je. Včasih razmišljam, da bi se preselil nekam v Evropo," resno odvrne. Sedaj je ona tista, ki debelo pogleda. Glede na to kako se je le nekaj večerov izpostavljal v Noctusu, mu enostavno ne more verjeti. A kaj, ko ji je odgovoril popolnoma resno, tako da sedaj res ne ve, ali se šali ali je resen, zato pusti, da pogovor zamre.

Kmalu za tem mu zazvoni telefon in na hitro se ji opraviči, ter zapusti kavarno. Tako kot to ljudje pač radi počnemo Anna seveda vleče na ušesa, a enostranski pogovor ji pove bolj malo, a prepričana je, da je govora o izzivu, saj Luca omeni Ernesta. Še zdaj ne more verjeti, da se je vse pravzaprav res zgodilo. Če se je z Leilo le nekaj minut pred odhodom pregovarjala ali se ji bo pridružila ali ne, je bila sedaj vesela, da se je dovolila prepričati. Če bo šlo vse po načrtu, bo mama že čez dva tedna pričela z zdravljenjem po novem programu. Sicer kljub temu ni imela zagotovila, da ji bo to kakorkoli pomagalo, a sedaj bo imela priložnost vsaj poizkusiti.

"Oprosti, za to," njen tok misli prekine Luca, ki ji že sedi nasproti. "Ah, ni panike. Upam, da ni nobenih sprememb in da si ni premislil?" "Premislil?" "Glede izziva."

"Aha," se Luca hipoma sprosti, "ne, vse gre po načrtu." Z roko si gre skozi lase in jo odsotno pogleda nato pa se ponovno osredotoči nanjo: "Je pa že kar nekaj časa odkar sva se nazadnje videla. Nisem si mislil, da zahajaš v Noctus." "Iskreno je šlo bolj za splet okoliščin, kakor da bi želela priti," hiti pojasnjevati. "Ampak, te je bilo pa lepo spet videti." Ne ve, kaj naj odvrne na to, saj se v resnici nikoli nista kaj preveč družila, zato si skodelico čaja ponovno ponese k ustnicam, v upanju, da bo nadaljeval.

"Glede izziva jutri. Mogoče bi bilo bolje, da se dobiva malo prej. Greva na pico ali pa kaj." "Nimam ravno časa. Lahko se dobiva ob 11." "Ampak ob enajstih se že začne." "Ja, torej bova točna." Vidi, da mu ne odgovarja, saj ustnice stisne v tanko linijo. "Anna, Anna," poglasno reče, kakor da govori sam s sabo, "saj veš, da gre za res a ne?" "Nisem še slišala za noben drugi izziv, ki bi zvenel resneje." Na to ji ne odgovori, a kar vidi lahko, kako si želi, da bi nekaj rekel a se zadržuje.

"Če ti ni, te lahko pridem nekje ob pol enajstih iskat. Res ne smeva biti pozna!" to reče s takšno nujo v glasu, da mu tokrat ne ugovarja. "Samo jutri še, in ne bo se ji več treba ubadati z njim. Samo jutri še," si pravi v mislih.

Po tem sta kaj kmalu spremenila temo pogovora in med zajtrkom obujala spomin na piknik, ki sta se ga pred dobrim letom dni oba udeležila. Prijateljica se je zaročila, in čeprav je bilo čisto noro, da se je pri dvajsetih odločila ustaliti, se je njene zabave udeležilo vsaj sto ljudi. Med njimi sta bili tudi Anna in njen takratni fant Milo. Več kot očitno je bilo, da ni potrebe, da bi v kavarnici sedela dolgo uro. A na koncu si je Anna morala priznati, da je Luca več kot le moški, ki ga vse želijo. Če bi to vedela že takrat, ko sta bila prisiljena v druženje, mogoče ne bi s tolikšnim odporom skupaj z Milom hodila na njegove 'žure', kakor ji je imenoval.

Presenetil jo je, ko jo je na nek način pospremil do vrat, čeprav sta bila tako ali tako oba namenjena ven. A nekaj v njegovi kretnji ji je dalo vedeti, da je v njem več kavalirja, kot dovoli svetu, da vidi. Ravno ko se poslavljata mu ponovno zazvoni telefon in tako ga pusti pred vrati kavarne, ko se nameni proč. "In Luca," doda preko rame, "naslednjič me lahko enostavno vprašaš po moji telefonski številki, "ne pa da sprašuješ naokoli." Vidi, kako se nasmeji, nato pa ji izgine izpred oči, ko zavije v novo ulico.

___
Hvala za branje!