Sprejmeš izziv?

5. poglavje - 2/2

Nedelja je minila s svetlobno hitrostjo. Zapolnila jo je z nakupovanjem, pospravljanjem in čiščenjem, nato je ponovno skočila v bolnico, saj se je v soboto oglasila le na hitro, preden je prevzela drugo izmeno na delu. Šele nekje ob desetih zvečer je končno odklenila vrata stanovanja. Po pričakovanju Leile še ni bilo doma.

Oboževala je te redke minute miru, ko se je lahko na kavču predala brezdelju. Po parih minutah pa je že bila na nogah. Poklicala je v Peu Lu in jima naročila večerjo - juho s kitajskimi rezanci zase in pad thai za Leilo. Ura ji je povedala, da ime še nekje pol urice stanovanje le zase.

V kad je natočila vodo, si medtem ko se je ta polnila odstranila ličila in si v kuhinji nalila kozarec cenenega belega vina. Na poti do kopalnice si je pomrmravala, si spustila lase in zdrsnila v toplo vodo. Na polici ob kadi je navadno imela vsaj en roman oz. knjigo, ki si jo je želela prebrati v miru. In tako se je naslonila na hladno kad, ki ji je v hipu naježila kožo in se predala brezdelju.

"Doma sva," se zasliši po stanovanju. Glavo utrujeno prisloni nazaj, da se z vratom dotika kadi, ter pusti da se hlad počasi širi vse do ramen, ki edine molijo nad gladino. Na hitro se zmedeno ozre naokoli in si pomane oči. "Prinesla sva pico," se ponovno zasliši Leilo, "in tvoje pozabljeno naročilo izpred vrat." Z globokim izdihom se nič kaj elegantno skobaca iz kadi.

Leila ji je zjutraj napisala sporočilo češ, da naj jo ne skrbi in da bo dan preživela s Prestom. Več kot očitno je dan potekal po pričakovanjih in je sedaj v dvojino zajela najnovejšega fanta. Anna ni želela biti tista zatežena, ampak Leila je bila prav zares obsedena z zmenki in zato je res dvomila, da se bo Presto pogosto oglasil.

"Anna?" Leila ponovno zakliče tokrat iz kuhinje in ta ji končno nameni pozdrav, medtem ko se na hitro obleče ter se odpravi proti ropotanju in klepetanju iz kuhinje.

Njena sostanovalka je še v istem hipu, ko jo je zagledala planila proti kopalnici. Anni ni ušlo, da je premočena. "Ja, kaj se je pa vama zgodilo?" namesto pozdrava vpraša. Moški, se ji šibko nasmehne: "Rečiva, da sem pozabil pogledati vremensko napoved." "A dežuje?" se začudi in s pogledom ošine okno.

Vse kar lahko vidi, je le svetloba uličnih svetilk in pa razsvetljene sobe sosedov.

"Tukaj ne, ampak bila sva naokoli in naju je ujel." Za trenutek nastopi tišina, ki jo prekine sušilnik za lase v kopalnici.

"Joj oprosti, sploh se ti še nisem predstavila."
"Anna, ja vem."
"Vsaj eden od naju ve za drugega," rahlo cinično pripomni.
"Jaz sem Presto."

Na to mu le prikima in medtem ko si ta izpod mize potegne stol, ga premeri s pogledom. Leila je od nekdaj padala na uglajene fante. Takšne, ki jih lahko brez problema predstaviš svojim staršem a kljub temu nisi prikrajšan za užitke. Čeprav s Prestom na videz ni bilo nič na robe, je Anno ob pogledu na njegove prodorne sive oči in razmršene lase nekaj odbijalo. Kljub temu pa je več kot očitno zakaj se je prikupil njeni prijateljici. Ravno prav mišičast, z izrazito čeljustjo in mehkim glasom.

"A bi malo čaja?" izstreli, ko jo ta zaloti med strmenjem. Za hip predolgo drži njen pogled nato pa se prijazno nasmehne in prikima.

Olajšana, da se lahko vsaj za hip umakne, se zasuka na petah. Z Leilo sta občasni ljubiteljici čajev in tako s police vzame beli čaj s priokusom vanilije. Je eden izmed njunih ljubših in glede na to, da so bili Leilini lasje premočeni je skoraj prepričana, da se jima bo več kot prilegel. Glede na dan, ki ga je imela pa si tudi sama zasluži malo boljšega.

Starinski radio njene babice igra v ozadju in dovoljuje, da se Anna ter Presto uspešno ignorirata. On je zaposlen s klicem prijatelju, da mu sporoči, da je vse okej. "Le kaj bi lahko šlo tako narobe, da moraš poročati prijatelju?" sama pri sebi prhne in v skodelice prelije prekuhano vodo. Več kot očitno je namreč bilo, da klic ni bil prijateljski ampak napol formalen.

"Oo Anna, zlata si!" Leila vzklikne, ko se jima pridruži. Presto jo potegne k sebi in ji s prsti levice zdrsne med rdeče kodre. "Si boljše?" polglasno zašepeta, za kar si prisluži objem in zavijanje oči Anne, ki stoji za njegovim hrbtom. Leila se ji le otročje namršči in se privije k njemu.

Marsikomu bi se gesta zdela res romantična, ampak Anna je spoznala že preveliko Leilinih romantikov, da bi se ji zdela kaj posebnega.

"Presto je omenil, da sta šla iz mesta. Sta bila mogoče pri potoku?" "Ah ne," Leila zažvrgoli in rahlo dramatično pojasni, da tja je pa že ne bi peljal, češ da je kaj takega nesprejemljivo. Rjavolaska ob kuhinjskem pultu rahlo privzdigne obrv ampak se odloči ne vpletati.

Ko bo odšel pa se bosta definitivno morali pogovoriti, saj jo je res zanimalo čemu si je prislužil prijateljičino polno pozornost.

Kljub rahlo okernelemu pričetku pa se je noč dobro končala. Leila ju je vpeljala v pogovor in čeprav Anna ni preveč navdušeno sprejela še enega izmed Leilinih ulovov, kakor jim je občasno pravila, je na koncu morala priznati, da je Presto čisto okej.

Malo je bil sicer zadržan in čaj je srkal kakor, da še nikoli ni pil vrele vode. Ampak to mu je hitro oprostila. Navsezadnje je bil razgledan in z dobrim smislom za humor.

A najpomembneje: odšel je ob spodobni uri. Leilini fantje so se vse prepogosto zadržali skoraj do zgodnjih jutranjih ur in Anna tokrat res ni bila pri volji. Vse prevečkrat ji je na misel prišel izziv, za katerega se še kar ni odločila ali je dobra ideja ali ne.

Čeprav je bila Anna prepričana, da bosta z Leilo kaj več rekli, ko bo gost odšel, se je zmotila. Prijateljica je takoj po slovesu glasno zazehala in priznala, da je tako utrujena, da je bila prepričana, da bo kar za mizo zaspala.

Anna je ob njenih beseda hitro ošvrknila stensko uro, ki ji je povedala, da Leilin izgovor drži vodo in brez pričakovane debate, se je tudi sama odvlekla v posteljo. Rolete je tako kot vsako noč rahlo privzdignila, da se zjutraj ne bo prebudila v čisto temo nato pa smuknila med odeje. Ne glede na to, da je bila še pred pol urce popolnoma budna je kar hitro glasno zazehala in se stegnila proti nočni omarici ter ugasnila namizno lučko, ko ji je zapiskal telefon. Gladko ga je zignorirala in se le prekotalila na drugo stran. Čez nekaj minut, ko je med zehanjem ravno razmišljala, kaj vse mora opraviti jutri, je ponovno zapiskal.

"Nenavano," je pomislila, se ponovno prekotalila in segla po njem. Telefon ji je oznanil, da ima dva neprebrana sporočila od neznane številke.

Na hitro si je pomela oči in kliknila na obvestilo, ki jo je poneslo med vsa prejeta sporočila. "Kdo je to?" se je tiho vprašala in prebrala:

sreda ob osmih pri Jutranji kavi

ne bodi pozna!

Leila ima njeno številko, prav tako vsi v kavarni. V zadnjem času pa ni spoznala nikogar novega. Tako ali tako pa jo vsi poznani navadno kontaktirajo preko družbenih omrežij in ji ne pošiljajo direktnih sporočil. "Najverjetneje gre za pomoto," je na koncu sklenila in telefon odložila.

A vseeno ji ni dalo miru, kdo bi ji ob pol dveh zjutraj pisal. "Mogoče pa je v kavarni kdo nov in se še ne poznata" je pomislila. Navsezadnje so telefonske številke vseh zaposlenih v beležki pod pultom v primeru, da je kaj nujnega. "Ampak tole se ne sliši preveč nujno."

Ponovno pograbi telefon odločena, da preveri imetnika številke kar na spletu. Medtem ko prenaša številke v iskalnik pa ji telefon ponovno zapiska, saj je prejela novo sporočilo:

Luca

___
Hvala za branje!