LOVEC NA ZMAJE

I. poglavje

Lovec na zmaje je tekel skozi gozd. Pod njegovimi stopali ni počila niti ena vejica in zašumel ni niti en list. Na rami je imel obešen lok z eno samo puščico. Ni jih potreboval več. Ko najde tarčo, jo bo zadel. O tem ni bilo dvoma.

Nenadoma se je ustavil in napel ušesa. Nekaj je slišal. Nekaj dobrega zanj. Bilo je krakanje. Podobno kot krakanje srake, vendar ne tako vreščeče. Bolj ... nežno krakanje. Lovec je točno vedel, komu krakanje pripada. Njegovemu plenu. In niti pomislil ni na neuspeh. Delno zato, ker ni smel misliti. Odletela bo glava njegove tarče, ali pa njegova glava. O tem je odločala puščica, ki je počivala v njegovih nenavadno mirnih rokah. Nenadoma je lovec zagledal tarčo. Bila je velika le kakšnih dvajset centimetrov, imela je zelene luske, velika, netopirska krila in dolg luskast vrat, ki se je končal z razmeroma majhno glavico.

Lovec je pripravil lok in puščico. Nameril. Ustrelil. In zadel.

Zmaj je padel.

Lovec je redko pokazal svoja čustva. Zatrl jih je, jih zaklenil v najgloblji del duše. Njegovo delo ni smelo vsebovati čustev. Če bi se mu te male žverce zasmilile, bi bilo z njim konec. Kljub temu je ob padlemu zmaju na njegovem obrazu zaigral rahel, komaj opazen nasmešek. Stopil je k truplu, ter ga dvignil nad glavo. Z očmi ga je premeril od rožička do njegovi glavi, do njegovih koščenih luskastih nog, narejenih za plezanje po drevesnih vejah.

Gozdni zmaj. Bili so pogosti, vendar vražje hitri in težko jih je bilo uloviti. V Severnih gozdovih jih je bilo ogromno. Prebivali so visoko v drevesnih krošnjah, zato jih je bilo težko dobiti tako nizko. Lovec je imel srečo.

Nixon Bentone, kakor mu je bilo ime, je opravil svoje delo. Sedaj ga čaka le še vrnitev v Severno kraljestvo. Northern kingdom. Ko se bo vrnil z gozdnim zmajem, bo morda bil čaščen še od kralja. Tako je upal.

Počasi in previdno je sedaj stopal nazaj proti svojemu zasilnemu taboru. Kljub temu, da je kralj tistemu, ki je šel iskat gozdnega zmaja, ponudil del vojske, se je Nixon odločil za samostojno pot. Večina dvora Severnega kraljestva bi temu rekla 'nepremišljeno' in 'samosvoje' in 'tvegano'. Vendar je bil Nixon odločen. Vse življenje je bil prepuščen samemu sebi. Svoji iznajdljivosti. Ni želel da se to spremeni. Ne bo dopustil, da se bo to spremenilo. Nixon se ni več trudil biti tiho. Mirno, vendar še vedno previdno, je stopal skozi gozd. Če bi si sedaj zvil gleženj, ne bi bilo slabo, ali neprevidno. Samo neumno. Premikal se je okretno, in preteče. Njegovo telo je rahlo trznilo ob vsakem šumu, ki ga ni povzročil sam. bil je previden. Izurjen. Pripravljen na vse.

Na sebi je imel oklep, ki je bil po vsej verjetnosti težji od njega samega. Nositi se ga je učil dobre tri lune. Še sedaj, dve zimi kasneje, je padla senca na njegov obraz, v mislih na muke, ki jih je preživljal med prvimi urjenji. Ure in ure se je iz sedečega položaja skušal potegniti na mlahave noge, oblečen v polno viteško opravo, od čelade, do loka, obešenega čez ramo. Vendar ni odnehal. Uspelo mu je, in sedaj je tu, v roki drži gozdnega zmaja, ki ga je v Severnih gozdovih ustrelil popolnoma sam. Njegove mišice so izurjene, napete. Noge niso več mlahave, temveč močne, ter žilave. Vse to mučenje se je obrestovalo. Sedaj se mora samo še prebiti nazaj do Severnega kraljestva.

V Severnem kraljestvu je večino leta vladala zima. Takrat je bil odhod iz kraljestva prepovedan. Nihče, ki je sredi zime odšel izven mestnega obzidja, se ni vrnil živ. Čez nekaj mesecev so ga našli mrtvega, sredi snežnega zameta, ali pa so ga potegnili, utopljenega in zmrznjenega iz dna Ledenega jezera, kjer so v toplejših mesecih lovili ribe. Kdor je sredi zime odšel iz kraljestva, ni bil pogumen ali viteški, samo neumen.

Najhujša zima se bo začela čez dve polni luni. In Nixon je imel skozi Severnega gozda, ter čez Snežne gore do kraljestva tri polne lune. In tega se je zavedal.

Medtem ko je v svojem zasilnem taboru pospravljal še zadnje reči, ter se pripravljal za odhod nazaj, je razmišljal.

On je imel sebe, in enega konja. Na odpravo je šlo še sedem drugih pogumnežev, le da so imeli ti vsak svoj delež kraljeve vojske, ter hrane na pretek. Tudi Nixon se ne bi branil hrane, vendar mu, ko je odklonil vojsko, niso ponudili ničesar drugega. Kljub temu ni stradal. Svoje otroštvo je preživel ob koreninicah in gozdnih sadežih. Bolje je jedel samo enkrat v letu, na festivalu belih rož.

Rok vrnitve je bil šest sonc nazaj. Verjetno so se že vsi vrnili, z zmajem, ali brez, je razmišljal Nixon, medtem ko je zajahal konja, ter mu pred dolgim potovanjem ponudil še zadnjo koreninico, ki jo je imel na zalogi.

»Oprosti, to je vse kar imam.« Je zamrmral konju, ko je ta razočarano zarezgetal in se prestopil. Konj je ponovno zarezgetal, vendar se je pognal med drevesa.

Nixon se je zavedal, da ima le eno stvar boljšo od vseh ostalih vitezov. Konja. S tem konjem je preživel vse svoje življenje. Ko je bil Nixon star pet let, se je ta konj skotil, vendar je bil za kraljevska merila prešibek, zato so ga priklenili zunaj mestnega obzidja, ter čakali, da bo umrl. Nixon, ki je odraščal v eni revnejših družin, je vsak dan prihranil svoje kosilo in večerjo, ter se ponoči splazil h konju, da ga je nahranil. Konj mu je vsakič bolj zaupal, in kmalu ga je Nixon začel uriti. Deset let kasneje (ko je bil Nixon 15), ga je končno pripeljal nazaj med zidove kraljestva, ter ga odpeljal naravnost na dvor. Sprva mu kralj ni verjel, vendar je Nixon dokazal svoj prav. In sedaj, tri leta kasneje, sta nerazdružljiva. Nixon mu je celo želel dati ime, vendar so mu ob začetku urjenja to strogo prepovedali. Čustev ni. Če so, jih ne kažeš. Konj lahko kadarkoli umre. In če mu daš ime, ti je bolj pri srcu. Nixon je to spoštoval, in zato njegov konj še sedaj ni imel imena.

Nixon je na konjevem hrbtu spretno dirjal med drevesi proti Snežnim goram. Vedel je, da ga čaka hudo potovanje. Do Severnega gozda se je prebil skozi majhno vrzel, kjer se je lahko izognil goram, nazaj pa tam ni bilo poti.

Nenadoma se je ustavil, ter napel ušesa. Nekaj je zašumelo. Konj se je prestopil, vendar ga je Nixon z eno potezo utišal. Nato se je okretno obrnil na sedlu, ter otrpnil. Znašel se je iz oči v oči z Azurjem, enim od vitezov, ki so se odpravili iskat Gozdnega zmaja. Azur je bil strašansko samovšečen, saj je bil sin, za cesarjem, najbogatejšega moža v kraljestvu.

»Glej, glej, glej!« Ga je posmehljivo premeril s pogledom. »Kdo pa se je znašel tukaj? Samotni bojevnik?«

Nixon je zapihal od jeze, vendar je ohranil mirno kri. Nikoli ne smeš nasprotniku pokazati, da ti pride do živega. To se je naučil med svojim urjenjem.

»Ravno sem se vračal proti kraljestvu. Greste čez Snežne gore?« Je mirno začel 'pogovor', ki je bilo samo enostransko zbadanje iz Azurjeve strani.

»Ne, mi bomo šli drugje. Oče mi je povedal za bližnjico. Verjetno tebi ni nihče iz družine povedal za nič na tem svetu, razen za to, da je treba konje hraniti s tvojim ubogim kosilom in večerjo?« nekaj vojščakov v ozadju se je posmehnilo, Azur pa je z zlobnim nasmeškom na ustnicah že hotel nadaljevati pot.

»Predvidevam, da nisi našel Gozdnega zmaja, saj bi se drugače že bahal z njim.« Nixon je točno vedel, da bi ga moral pustiti, da nadaljuje pot, vendar si ni mogel pomagati.

In res je na Azurjev obraz padla senca besa. »Utihni!« Je siknil proti Nixonu. »Kot da si ga ti dobil!« Nixonu je na obrazu zapel rahel nasmešek, ko je iz torbe na konjevem hrbtu privlekel truplo Gozdnega zmaja. Vedel je, da bi ga Azur napadel, in si prilastil truplo, nato pa ponosno odjahal v Severno kraljestvo, zato se ni obotavljal. Truplo je hitro potisnil nazaj v vrečo, ter spodbudil konja. V galopu sta odvihrala skozi gozd, ter za Azurja in njegove bojevnike hitro postala le še zmazek na obzorju.

»Gremo za njim!« Je glasno ukazal Azur, ter spodbudil konja. »Potrebujemo tega zmaja!« Globoko v sebi je Azur vedel, da Nixona nikoli ne bo ujel. Vendar ni želel pokazati šibkosti pred cesarjevo vojsko, in se je zato odločil za napad.

__________________

Deli te zgodbe bodo daljši (okoli 1000 besed). Če ti je všeč prvo poglavje, klikni zvezdico in komentiraj kaj misliš da se bo zgodilo v naslednjem delu. Vse kritike, pohvale, teorije, ideje,... skratka vse razen hejta (kritike in hejt se razlikujejo) je dobrodošlo v komentarjih. 

- Z ljubeznijo, Blueeye