LOVEC NA ZMAJE

IV. poglavje

Nixon se je pognal k njej, medtem pa se zahvaljeval vsem bogovom, da ni pristala na kakšnem drevesu – v tem primeru bi se zagotovo nabodla na kakšno vejo in bila v trenutku mrtva. Nixon se ji je previdno približal, ter hitro opazil plitko dviganje in spuščanje prstnega koša. Bila je živa. Vrgel si jo je čez rame, ter se odpravil proti taboru, ki je bil sedaj verjetno uničen – padec Velikega trirogega zmaja je zajel polovico Severnega gozda, čeprav se je gozd raztezal vse od Snežne gore do Južnega kraljestva. In tega ozemlja je bilo veliko.

Tabor je bil res na pol uničen, vendar je večina stvari preživela. Puščice in dodaten lok so bili celi, konj pa je popolnoma prestrašen in razburjen še vedno bil privezan na drevo.

»Toliko o tem...« si je Nixon zamrmral v brado, ter Keeno odložil na plosk kamen v bližini – sedaj ugaslega – tabornega ognja, ki je na srečo še oddajal nekaj toplote. Pravzaprav jo je Keena kar dobro odnesla – malce je bila ožgana po roki zaradi zmajevega ognja, opraskana je bila po celem telesu, kjer je ni ščitil oklep, verjetno malce obtolčena, vendar ni bilo nič zlomljeno, in razen majhne praske nad obrvjo ni nič krvavelo. V nezavest jo je spravil šele končni petmetrski padec, kar sploh ni bilo tako presenečenje. Če bi padla na noge, bi jih zagotovo polomilo, tako tudi roke, tako da je imela strašansko srečo.

Čez nekaj minut je odprla oči, dvignila glavo in se pozorno zastrmela v Nixona.

»Rešil si me pred zmajem... ubil si ga. Kajne?« Je vprašala. Nixon je pokimal. »Hvala.« Je še dodala, nato pa z glavo skoraj spet omahnila. Nixon se je spretno lotil rane nad obrvjo, ki jo je s snegom očistil, medtem ko se je Keena zvijala od bolečin.

"Bodi že enkrat pri miru!" Ji je zapovedal Nixon, medtem ko se je neumorno posvečal čiščenju rane.

"Če pa boli!" Je ugovarjala Keena in se ni nehala premikati, dokler ji ni delček snega ob nenadnem gibu padel v oko. "Auč!" Je zacvilila, ter boleče pomežiknila.

Nixon je naveličano zavzdihnil, nato pa jo z eno roko prijel za glavo, ravno prav, da se je nehala premikati. Kljub temu da je glasno protestirala, ji je v nekaj bolečih sekundah očistil rano.

"Tako." Je rekel in brezbrižno vstal. Tudi Keena se je želela pognati pokonci, da bi mu povedala nekaj krepkih o tem kako se obnaša do nje, vendar je, takoj ko se je premaknila, zajavkala od bolečin.

"Popolnoma vse me boli." Je nato nesrečno izjavila in obležala na tleh.

"Ja, to je normalno." Ji je razložil Nixon. "Res ne moreš niti vstati?"

Keena je odkimala, nato pa trenutek zatem zacvilila: "Auč, moj vrat."

Nixona je v nekem trenutku prijelo, da bi jo pustil tukaj in odšel naprej sam, vendar je dobro vedel da si tega ne bi nikoli odpustil. Še enkrat je zavzdihnil in se sprijaznil s tem da bo naslednji dve polni luni prenašal to deklino in njeno govorjenje in trmo.

"Hej!" Je Keena pridobila Nixonovo pozornost, nato pa vprašala: »Koliko zmajev?« Ter izza hrbta povlekla platneno vrečo. Tako dobro jo je skrila, da je ni našel niti Nixon, poleg tega je zmajev napad vreča preživela brez ene strganine. Keena je izpraznila vrečo, in Nixon je pobuljil. V vreči je bilo pol ducata zmajev – od Malih podzemnih zmajev, do malo večjih.

»Kaj imaš ti?« Je Keena nato vprašala Nixona, brez da bi pokazala kanček ponosa nad svojim plenom.

Nixon je osramočeno na plan privlekel tistega malega zmaja, ki ga je ulovil preden je naletel na Velikega trirogega zmaja – to je tudi razložil Keeni, ki je razumno pokimala. »Hvala še enkrat.« Je zamrmrala. »Vedela sem, da ne bi zmogla sama. Vedela sem. Ampak... moj ego...« z roko je nakazala v višini njenih oči- »Moja pamet.« Tokrat je roko spustila nižje, do višine njene brade. Nixon je skomignil z rameni. Njemu je bilo važno, da so vsi živi. Sprehodil se je do konja, ter ga z enim gibom umiril. Konj mu je zaupal bolj kot komurkoli na svetu. Nixon je na konja počasi naložil ulovljeni plen in ostale stvari, nato pa se je vrnil h Keeni, jo dvignil in ob dekličinem neumornem tarnanju posadil na konja.

"Čakaj..." Ga je Keena ustavila sredi giba, Nixon pa je zavzdihnil in zavil z očmi. "Saj me ne boš peljal v Severno kraljestvo, ne?"

"Če želiš, te lahko pustim tudi tukaj." Je sarkastično odvrnil Nixon.

"Resno mislim." Je Keenin obraz ostal smrtno resen (ali pa se je mogoče še malce bolj pomračil).

"Takole se dogovoriva. Izpustil te bom nekje pred Severnim kraljestvom, pa bova šla vsak svojo pot. Dogovorjeno?" Keena je v odgovor pokimala. Debata je bila zaključena, kljub temu da je imel Nixon nešteto neodgovorjenih vprašanj o skrivnostni princesi. Kje za vraga je v gozdu preživela že dve zimi? Kako to da je zmaji niso ubili? Kako si je pridelala hrano? Kje je dobila vodo? Vendar je lovec ostal tiho. Manj ko ve, bolje je, tega se je zavedal in verjel je, da se je tega zavedala tudi Keena.

Lovec se je povzpel na konja ter še enkrat preveril, da je vse tako kot mora biti, nato pa je začutil dotik. Keena mu je roke počasi in negotovo položila okoli pasu, da ob ježi ne bi padla s konja. Kljub temu, da ni bil navajen kakršnih koli dotikov, razen udarcev nasilnežev in maminega objema (ki ga prav tako že dolgo ni doživel), se je uprl nenavadnemu občutku, ki mu je govoril naj pripriči zbeži, ter se rahlo odkašljal.

"Dobro se primi, precej hitra bova." Je rekel, kot odziv na njen dotik. Keena se je še močneje prijela, Nixon pa je spodbudil konja, da je ta zarezgetal in se pognal med drevesa.

Po nekaj urah je konj ponovno stopil na znano in uhojeno pot, po kateri je bil načrt iti naravnost proti Snežni gori. Pot je bila popolnoma zasnežena in konj je le s težavo stopal. Z vsakim korakom se je ugreznil nekaj decimetrov v sneg, vendar ga Nixon ni ustavil, saj so morali nadaljevati pot.