LOVEC NA ZMAJE

VI. poglavje

3 leta nazaj, Severno kraljestvo - Keena

"Keenoline, čez to sva šla že 54-krat. Enostavno ne bo se zgodilo! NIKOLI!" Keena je nesrečno sedela na preprostem lesenem stolu v glavni dvorani in se pred njenim očetom, ki je kraljeval na visokem prestolu nekaj metrov naprej, počutila kot krhka vejica, ki jo za zabavo pobereš iz tal in zlomiš na koščke, nato pa odvržeš v najbližje grmovje. Njen oče, kralj Severnega kraljestva, jo je vedno poklical po njenem pravem imenu, ki ga je naravnost sovražila. To mu je že velikokrat dala vedeti, vendar je vztrajal pri imenu Keenoline in ni popustil.

"Ampak oče, ljubim ga!" Je z uporniškim ognjem v očeh zaljubljene petnajstletnice protestirala Keena.

"Nimaš pojma kaj je... ljubezen. Za božjo voljo, SAJ SI ŠELE PETNAJST!" Kraljev povzdignjen glas je zadonel po ogromni dvorani in okrašene stene so si še nekaj sekund po izreku podajale kraljeve besede. Keenin oče pa je tudi težko govoril o kakšrnikoli zadevi, kar bi lahko bila tudi najmanjši tabu. Tako je ljubezni ponavadi rekel 'specifičen odnos med dvema človekoma', kar je Keena naravnost sovražila. Še celo v trenutku, ko mu je prekipelo, mu je šla beseda težko z jezika.

"Briga me!" Je Severna princesa izpljunila prvo stvar ki ji je padla na pamet in tako zvenela kot petletnica ki so ji starši prepovedali iti na igrišče.

"Mene pa ne!" Ji je odvrnil oče in se ob tem sunkovito potegnil na noge in Keena se je ob nenadnem premiku zdrznila, saj ni točno vedela kaj naj pričakuje. Še nikoli ni očeta TAKO zelo razjezila.

Kralj se je prijel za glavo in se počasi usedel nazaj na mehek prestol. Roko je stegnil vstran in pomignil s prstom in ob tem sta prihitela dva služabnika, eden s kozarcem vode, drugi pa s servietom, s katerim si je kralj takoj zatem obrisal potno čelo. Služabnika sta že pol ure stala na strani dvorane in umirala od nelagodja ob prepiranju kralja in princese o precej zasebnih zadevah. Tako sta že trikrat proučila njune usnjene čevlje in dvakrat tla dvorane. Od časa do časa sta si izmenjala mučen pogled, skratka, zadrega je bila na vrhuncu.

Tako sta z veseljem odhitela skozi vrata, ko jima je kralj z glavo pomignil, da lahko gresta. Ko so se vrata dvorane zaprla za njima, sta olajšano zavzdihnila, obenem pa jima je bilo žal za ubogo petnajstletnico ki je morala ostati v kraljevi družbi.

"Oče, ne razumeš. Res ne. Lahko bi... lahko bi umirili spore in združili kraljestvi, ali pa... ali pa...-"

"Ne bo se zgodilo. Nihče ne bo miril ničesar, nihče ne bo združeval ničesar, in še posebej ne bo nihče nikogar poročil!" Je kralj zaključil debato, vzel kozarec vode, ki ga je služabnik pustil na mizici poleg prestola, in ga izpil do dna.

"Kaj pa če se poročim kljub tvoji prepovedi?"

"Potem bi bila po vseh pravilih izgnana iz kraljestva in če bi se kdajkoli vrnila, bi bila...-"

"Umorjena." Je Keena zaključila očetovo poved, on pa je v potrditev žalostno pokimal. Kljub svoji jezi je imel hčerko rad, vendar je bil človek pravil in ne glede na vse jim je sledil.

"Tvoja odločitev je, Keenoline. Ljubezen ali kraljestvo. In ni vrnitve nazaj. Ta odločitev bo zaznamovala tvoje življenje." Ji je z žalostjo v očeh pojasnil kralj.

"Razumem." Je vljudno odvrnila Keena, vstala iz stola, se priklonila očetu, nato pa z počasnimi odmevajočimi koraki stopila proti izhodu iz dvorane.

Kralj je vedel, da se je njegova hčer že odločila. Da se je odločila že takoj, ko je spoznala, da je zaljubljena. Kljub temu, da so mu vsi instinkti govorili naj zakliče za njo, naj jo ustavi, naj jo prepriča, tega ni storil. Zavedal se je, da je trmo dobila po njemu in bilo bi jo nemogoče prepričati v nasprotno njene odločitve. Zato je gledal, kako je s sklonjeno glavo odšla iz dvorane in se zavedal, da jo verjetno vidi zadnjič v življenju.

Takoj ko je Keena stopila iz dvorane, jo je malce spekla vest za očeta, ki se je z njo tako trudil. Ampak je misel takoj zavrnila z manjšim izgovorom, da ima še vedno njeno mačeho in pol-sestro. Nobena od njiju ni bila grozna, kot slišiš v pravljicah za lahko noč. Pravzaprav sta bili popolnoma v redu. Njena mačeha, nova kraljica (za Keenino mamo) se je do Keene celo obnašala kot do prave hčere. In tudi njena pol-sestra ji je bila kot prava sestra, vendar se nikoli v življenju ni mogla znebiti občutka, da poskuša njen oče nadomestiti družino in zato se je vedno počutila kot tretje kolo. Zato ju v resnici tudi ni zares marala.

Keena ni vzela veliko. Zgrabila je culo in vanjo dala nekaj oblek. Več ni potrebovala. Odhitela je po grajskih hodnikih proti zadnjem izhodu. Nobeden od stražarjev je ni niti poskušal ustaviti.

Sneg je škripal pod hitrimi koraki dekleta, ki je s culo na rami bežala od doma. Kmalu je prišla do mesta, kjer je bilo grajsko obzidje najlažje preplezati - petnajst let raziskovanja kraljestva je prineslo svoje. Culo je z natančnim metom vrgla čez trimetrsko obzidje, ter se nato hitro oprijela vej in kamnov, ter spretno preplezala obzidje.

Ko je pristala na drugi strani obzidja, je zaslišala zvok. Nič specifičnega, le... zvok. Kot bi se nekdo blizu zganil. Namrščila se je ter se pozorno ozrla okoli sebe. Vendar ni videla ničesar, zato je pobrala culo in stekla proti Ledenemu jezeru.

Ledeno jezero je bilo večino leta res zamrznjeno. Prebivalci kraljestva so v led, debel približno decimeter, delali luknje za ribolov. Otroci so se na jezeru večinoma drsali, igrali pa so se tudi ostale 'normalne' igre, kot so na primer lovljenje ali pa skrivalnice - skratka, večina življenja izven obzidja se je dogajala ob Ledenem jezeru.

Vendar Keene ni skrbela morebitna družba ob jezeru, saj je bila noč in tema se je zgrnila nad neskončne pokrajine snega že pred nekaj urami.

Medtem ko je stopala po snegu, ki se je z vsakim korakom ugrezal pod njeno težo, se je za trenutek obrnila in pogled še zadnjič položila na luči kraljestva. Ob pogledu na domač prizor toplih luči jo je stisnilo pri srcu in v nekem trenutku je podvomila o svoji odločitvi. Je bilo prav, to kar je delala? Je delala napako? Verjetno, bi rekel vsak pameten človek, vendar ljubezen obnori še tako modrega človeka in tako je tudi Severno princeso.

"Kaj za vraga počnem?" Si je rekla potiho in se rahlo zdrznila ob lastnem glasu, sredi nočne tišine in snega. Predstavljala si je sebe kot tretjo osebo, zaljubljeno petnajstletno princeso, s culo na rami, beži od doma, ker se je odločila da ji ljubezen pomeni več kot vse drugo. Keena se je sama sebi malce posmehnila, potem pa ji je obraz razsvetlil rahel iskren nasmeh. Njene oči so zažarele v odsevu luči iz daljave in obrnila se je in v lahnem teku stekla proti Ledenemu jezeru.