LOVEC NA ZMAJE

XIII. poglavje

Krilo, narejeno iz neuporabnih oblačil, jima je pomagalo jadrati nekaj sekund. Nato sta se nevarno nagnila z glavo navzdol in v tistem trenutku jima zračni upor ni mogel več pomagati.

Iz Keeninih ust se je izvil krik. Strmoglavila sta v prepad in spodaj ju je res čakala debela snežna odeja, vendar je bil prosti padec občutek čiste groze.

Nixon ju je uspel nekako poravnati in krilo je ponovno postalo uporabno - rahlo je počilo, ko se je zrak ujel, nato pa sta ponovno zajadrala.

Nixon je pogledal navzdol in to v trenutku obžaloval. Tlom sta se bližala z veliko hitrostjo in komaj je zadržal slabost. Odšteval je. Še dvajset metrov. Petnajst. Pet.

Ugreznila sta se v sneg do pasu in Keena je ob udarcu zajavkala.

"Si v redu?" Jo je vprašal Nixon in se želel potegniti iz snega. Manjši problemček - snežna odeja se ni in ni nehala ugrezati.

Keena je poleg njega glasno zastokala, skoraj zajokala in takoj ko se je obrnil, je vedel zakaj. Njeno zapestje ni izgledalo dobro. Še vedno je bilo nagnjeno pod čudnim položajem, kost je skoraj gledala ven.

"Keena, ne glej." Prisilil jo je, da ga pogleda, da ji pogled ne bi zdrsnil na njeno zapestje, saj si ni želel privščiti še, da bi dekle bruhalo - že sam je komaj zadrževal zadnje skromno kosilo v sebi ob pogledu na poškodbo.

"Kako slabo je?" Ga je vprašala in glas se ji je zatresel. Čeprav ni zares jokala, so ji od bolečine solze stekle po licih.

"Uredila bova, ne skrbi. Samo obljubi, da ne boš pogledala. Prav?" Ubogljivo je pokimala in se sesedla v sneg, kar ni bilo težko, glede na to kako globoko je bila zakopana.

Nixon se je z veliko težavami nekako izkopal iz luknje v snegu, ki si jo je naredil sam ob padcu, ter se previdno splazil proti konju, ki je slabotno rezgetal nekaj metrov stran.

Konja je v nekaj sekundah pomiril, nato pa ga poskusil spraviti na noge. Amigo se je očitno že sam nekako izkopal, ter je zdaj na pol ležal na neki skali, ki je skupaj z njim zgrmela v prepad.

"Amigo, pridi. Vstani no, pomagati morava Keeni!" Mu je prigovarjal, vendar je konj trmasto vztrajal na tleh. "Amigo, poiskati moramo zavetje za čez noč. Tam si boš lažje odpočil. In ne bo te zeblo." Mu je Nixon pojasnil, vendar je Amigo v odgovor le zarezgetal, ter se še vedno ni premaknil.

Po nekaj minutah je lovec ugotovil zakaj. Desno sprednjo nogo je imel ujeto pod skalo. Nixon je ob ugotovitvi skoraj zajokal od nemoči. Bil je na dnu nekega prepada, z dekletom, kateremu je kost skoraj gledala iz telesa in konjem, čigar noga je bila ujeta pod skalo. Sonce je vztrajno sililo čez nebo in bilo že skoraj na polovici poti, kar je pomenilo, da jih noč ne bo prav dolgo čakala. Nekaj je moral ukreniti. In to takoj.

Ogledal si je skalo. Bila je zagotovo prevelika in pretežka, da bi jo lahko sam premaknil. Amigo je imel še srečo, da si je ujel le nogo - en meter ga je ločeval od tega, da bi bil v trenutku sploščen kot palačinka.

Lovec se je sklonil in začel odstranjevati sneg okoli ujete noge - mogoče je bila le bela površina to, kar je Amigu ujelo nogo.

Vendar je kmalu ugotovil, da je tudi to brezupno. Skala je potlačila ves sneg pod sabo, spodaj ni bilo več prostora.

"Počakaj. Pridem nazaj. Obljubim." Mu je Nixon zašepetal na uho, ga nežno pobožal po glavi in po - že uhojeni potki - odhitel nazaj h Keeni.

"Si v redu?" Jo je ponovno vprašal. Vse kar je v tistem trenutku premogla, je bilo kratko odkimavanje z glavo, ki mu je jasno povedalo, da je v hudih bolečinah.

Vendar jo je moral naprej spraviti iz snega. Prijel jo je in jo na vso silo potegnil iz snežne odeje. Ob tem je mučno zastokala, vendar mu je uspelo. Počasi in previdno jo je izvlekel iz snega in jo položil na snežno odejo - ravno pravi čas, saj je dekle trenutek za tem nemočno omahnilo.