LOVEC NA ZMAJE

II. poglavje

Nixon se ob večeru ni ustavil. Za nekaj minut je postal pri potoku, da si je nabral malin, nato pa polovico dal konju, ter nadaljeval ježo. Vedel je, da bo njegov konj zdržal. Vedel je tudi, da bodo kraljevi konji obupali vsaj dve uri pred mrakom, in se bo Azur prisiljen ustaviti, ter postaviti tabor za čez noč.

Nixon je nameraval narediti daljšo postojanko čez dve sonci ob vznožju Snežne gore. Vendar bo ta postojanka vse prej kot počitek. Nixon si bo nabral zalogo hrane za čez goro, kjer ni gozdnih sadežev, pač pa sneg, led in mraz. Majhne snežinke so se že sedaj vrtinčile v zraku. Vendar za Nixona to ni bil lep prizor, temveč znak, da bo zima letos zgodnja. Kar je pomenilo, da ima še največ eno luno in pol do zime, do kraljestva pa še tri lune. Bi moral slediti Azurju po njegovi 'bližnjici'? kljub temu, da je bila misel vabljiva, je idejo takoj opustil. Kot prvič, verjetno se je Azur pred njim samo bahal, kot drugič pa: ima sebe, in svojega konja. Več ne potrebuje.

______

Hodil je že dve sonci, vendar še vedno ni prišel do vznožja Snežne gore. Več časa je zapravil na počitku, saj je višina snega naraščala. Po grobi presoji ga je zapadlo že skoraj 30 centimetrov. Konj je težko gazil po snegu, zato sta več časa zapravila na ježi. Poleg tega je prezeblo oba: Nixona in konja. Nixon si je očital, da ni predvidel zgodnje zime. Poleg tega je vedel, da če bi sprejel vojsko, bi bil zdajle obložen z odejami, toplimi oblačili in kvalitetnejšimi čevlji.

»Oprosti, danes zvečer se ne bova ustavila.« Je Nixon zamrmral izmučenemu konju, ter razjahal. Pot je nadaljeval peš, ob njem pa je olajšano hodil konj; znebil se je bremena, in pot je bila zdaj zanj enostavnejša. Nenadoma je Nixon otrpnil. Začutil je, da ga nekdo opazuje, vendar ni slišal ali videl ničesar. Kljub temu je toliko zaupal svojemu šestemu čutu, da je pustil konja samega, ter se razgledal naokrog. Obkrožalo ga je nizko grmičevje, ob prihodu zime brez listov, ki je ločevalo uhojeno pot od gozda. Gozd so sestavljala precej visoka gola drevesa. Gozd je bil mračen, saj so nebo prekrivali sivi oblaki, pokrajina je bila tik pred zimo pusta.

Nenadoma je končno zaslišal zvok. Bil je človeški kašelj. Počasi se je približal grmu, izza katerega je prihajal zvok.

Razgrnil je suhe veje in zagledal dekle njegove starosti. Definitivno ni živela tukaj okoli, kajti bila je bosa, oblečena le v preprosto obleko. Lase je imela dolge, vendar je bila daleč od urejenega. Nixon je počepnil k njej, ter jo pregledal: tako kot se je učil. Njene ustnice, dlani, in stopala so bila pomodrela. Še vedno se je tresla, kar je pomenilo, da še ni podhlajena. Dvignil jo je, ter jo nesel do konja, ki je ob stiku s tujo kožo nezaupljivo zarezgetal.

»Vse je v redu.«Je Nixon pomiril konja. »Pomagava ji. Umrla bi, sama v tem snegu. Prav?« Konj se je umiril, in sedaj pustil, da je dekle počivalo na njegovem hrbtu. Nixon je slekel svoj oklep, nato pa še oblačila. Oklep si je nato nadel nazaj, z oblačili pa ogrnil pomodrelo bitje. Nato je ponovno zajahal, ter se pognal v dir, za njeno življenje. Vedel je, da ima majhne možnosti, vendar je hkrati vedel, da ne bo zlahka obupal. Medtem ko je galopiral skozi gozd, je razmišljal, če ne bi bilo bolje dekleta predati Azurju. On bi lahko poskrbel zanjo, in si na koncu še lastil usluge. In v tistem trenutku je bil odločen, da jo bo rešil čisto sam. Poleg tega bi ga najbrž okradli, dekle pa pustili umreti.

Ne. Še bolj je spodbudil konja, da je ta še hitreje stekel. Nato se je obrnil k dekletu, ki je celo začelo dobivati barvo, kljub temu, da je bila temperatura -1°C. No, Nixon jo je ogrnil z vsemi svojimi oblačili, samo oklepa ji ni dal, zato je sedaj zeblo njega. Poskusil je biti pri miru, in se ne tresti ob mrazu, ki je razjedal njegovo kožo. Namesto tega se je raje obrnil k dekletu, ki je bila vedno bolj rožnata. Pogledal je naprej, in presodil, da imajo do Snežne gore še eno sonce ježe. Dekle bo moral zbuditi, da ji da nekaj za jesti.

Dekle je, nekaj ur kasneje, počasi odprlo oči. Nixon jo je za trenutek pogledal, vendar se je osredotočal na ježo. Še vedno je bila možnost, da so mu Azur in njegovi vojaki sledili. Nato se je počasi ustavil, ter iz torbe vzel za pest gozdnih sadežev, ki jih je dal dekletu. Sadeže je z veseljem sprejela, in jih v trenutku pogoltnila. Nixon je videl, da je res lačna, vendar ji ni smel dati preveč naenkrat. Če že dlje časa ni jedla, se lahko njeno telo narobe odzove na hrano. Lahko umre.

»Hvala ...« Je zamrmrala, ter ga hvaležno pogledala. Nixon ji je vrnil pogled, vendar se ni nasmehnil. Čustev ni. Če so, jih moraš skriti.

»Kako ti je ime?« Je hladno vprašal.

»Keena.« Je odgovorila, ter ga proseče pogledala. »Še hrane?«

Odkimal je. »Nimam več. Poleg tega morava naprej. do Severnega kraljestva imam še tri polne lune.«

Keena je prestrašeno pogledala. »Ne v Severno kraljestvo! Prosim, samo tja ne!« Nixon je začudeno obstal. Kaj je tam tako groznega?

»Zakaj ne?« Je začudeno vprašal.

»Ker me bodo ubili ...« Je zašepetala tako tiho, da se je moral še Nixon, ki je imel izvrsten sluh lovca zmajev skloniti bliže, da je slišal kaj je rekla. Nixon je pomislil, da se ji blede, zato jo je le posadil nazaj na konja, ter se pognal naprej skozi gozd. »Ne, prosim, ne!« Nixon se je ustavil, in jo pogledal.

»Zakaj natančno nočeš v Severno kraljestvo? Jaz prihajam od tam, in zagotavljam ti, da se nimaš ničesar bati.«

»Ti ... ti si iz Severnega kraljestva?« Ga je vprašala, ter se za centimeter odmaknila od njega. Nixon je pokimal. "Ne veš vsega." Je zatrepetala. "Ne veš vsega o vašem kralju. Če me najde... če me odpelješ k njemu, me bo ubil." Nixon je rahlo zavil z očmi, vendar se je odločil, da jo bo poslušal.

»Iz katerega kraljestva si?« Jo je nato vprašal.

»Nisem več iz nobenega.« Je zašepetala, ter si pramen las, ki ji je padal na obraz, zataknila za uho.

»Nimava časa ...« Je rekel Nixon, ko je uvidel, da ne bo mogel iz nje izvleči ničesar.

»Ne, čakaj! Vse ti bom povedala, samo ne hodi v Severno kraljestvo!« Nixon se je delal, da je ne sliši, in je pognal konja, vendar je iz poti zavil v težko prehoden gozd. Konj je nejevoljno rezgetal, saj se je z nogami zapletal v trnje. Nixon ga je nežno trepljal, ter mu prigovarjal, naj nadaljuje. 

__________________

Hehej (ne, to ni napaka. To je pol smeh, pol pozdrav :D)!! Kako ste kaj?

Samo obvestila bi vas rada, da sem del te zgodbe pisala v Wordu, potem pa sem zamenjala računalnik in sedaj pišem z nekim drugim orodjem, zato se tisti znaki premega govora ("stavek") na neki točki začnejo razlikovati. Upam da vas ne bo motilo.

Če vam je zgodba všeč, komentirajte ideje, teorije, kritike, karkoli :) In seveda kliknite zvezdico :D

- Z ljubeznijo, Blueeye