LOVEC NA ZMAJE

XII. poglavje

"Amigo?" Je Nixon z zlomljenim glasom zavpil v prepad, da je konjevo ime odmevalo po prepadnih stenah. V odgovor je čisto zares dobil šibko rezgetanje. Nixon in Keena sta se srečno spogledala, nato pa je nad njima obstalo spoznanje, da nimata najmanjše možnosti priti do Nixonovega konja.

Lovec se je obupano sesedel v sneg, v tistem trenutku mu ni bilo mar za mokro zadnjico. Keena je sledila njegovemu zgledu.

"Kaj zdaj?" Je vprašal, čeprav od Keene ni pričakoval odgovora. Kako naj bi vedela? Adrenalin je začel počasi popuščati in Nixon je začel čutiti vse manjše in večje poškodbe in udarce. Zazrl se je v Keeno, natančneje, v ogromno rano nad njeno obrvjo, ki jo je staknila ob bližnjem srečanju z zmajem.

Neodločno je stegnil roko in s palcem podrsal po rani, Keena pa je ob tem trznila in zajavkala od bolečine. Najraje bi se okregal, saj je malodane pozabil - princesa je bila še pred dobrimi desetimi minutami nezavestna in nekaj centimetrov stran od hudih opeklin.

"Oskrbeti te bo treba." Ji je rekel, ter s pogledom zdrsel čez njeno raztrgano opravo in še eno večjo rano na roki. Ni spregledal tudi ostalih odrgnin in modric, za katere sta oba vedela, da bodo bolele še vsaj en teden in jima otežile potovanje. Tudi Nixon je bil v podobno slabem stanju in še vedno sta morala priti iz gore, da ne govorimo o reševanju Amiga.

"V redu sem." Je zamomljala Keena, vendar je v resnici tudi sama začela čutiti utripajočo bolečino na čelu, zaradi katere skoraj ni mogla razmišljati.

"Jah, pa kaj še." Je Nixon nasprotoval in se pomaknil bližje proti princesi, nato pa dvignil njeno roko in si ogledal globoko rano nad komolcem. Nato je opazil še nekaj drugega. "Je tvoje zapestje vedno v malce čudnem položaju?"

Keena se je zazrla v zapestje, ki je bilo res nagnjeno pod rahlo čudnim kotom. "Ne?" Je odgovorila in stisnila zobe, ko je Nixon poskusil premakniti njeno zapestje.

"Tole pa ne izgleda v redu." Je ugotovil lovec. Vendar nista imela ničesar, da bi rane primerno oskrbela. Vse skupaj je verjetno zgrmelo - z Amigom vred - v prepad.

"Tudi ti nisi v najboljšem stanju." Mu je odvrnila Keena, vendar ni izgledalo, kot da ga to zanima. "Nixon, kako bova prišla do Amiga?" Je vprašala in končno je nehal ogledovati njene rane in se ponovno zazrl v prepad.

"Ne vem." Je zamišljeno rekel, vendar je vstal in stopil čisto do roba. Njegove oči so švigale sem in tja, kot bi iskal nekakšno nemogočo pot do svojega ljubljenčka.

"Nimava veliko časa." Je dodala Keena. "Kljub temu da je na nek čudežen način preživel padec v prepad, je verjetno poškodovan. Ne veva koliko časa še ima." Nixon je pokimal v pritrditev.

"Kaj če splezava dol in najdeva drugo pot čez goro?" Je rekel Nixon, vendar se je takoj popravil. "Ampak to bi bilo prenevarno. In poškodovana si."

Keena je zavzdihnila. S toliko poškodbami in na splošno v snegu nista imela najmanjše možnosti. "Dejstvo je, da bo umrl, če ne pohitiva." Je rekla in se žalostno zazrla proti rjavi lisi nekaj deset metrov pod njima. "Ne razumem niti, kako je preživel takšen padec." Si je nato zamrmrala v brado.

"Sneg." Se je spomnil lovec. "Debela plast snega je spodaj, zato je mehko pristal. Imel je pa vseeno srečo, da ga ni zadelo padajoče kamenje." To je bilo nenadoma jasno. Ampak še vedno nista imela pojma, kako naj bi prišla do Amiga in našla pot ven.

Zapihal je mrzel veter in Keena je zadrgetala, Nixon pa je še vedno razmišljal.

"Misliš da bi tudi midva preživela padec?" Je naenkrat vprašal. Ničesar drugega se ni spomnil. Bilo je brezupno.

"Verjetno, če ne bi priletela na skalo." Mu je princesa odvrnila, vedoč, kaj lovec razmišlja. Tudi sama ni videla druge možnosti.

Spogledala sta se in v trenutku vedela, da je to njuna edina možnost. Nobeden od njiju pa ni bil prepričan, če sta jo sposobna izvesti.

"Misliš da bi lahko ... skočila?" Je vprašal Nixon in dekle poleg sebe vprašujoče pogledal, ona pa je skomignila z rameni.

"Če je sneg dovolj svež in nepoteptan, potem verjetno imava možnosti." Je izrazila svoje mnenje, nato pa ga pričakujoče pogledala - Nixon bo tisti, ki bo na koncu sprejel odločitev.

"Ni druge izbire. Amigo je še živ, priti morava do njega." Je zavzdihnil Nixon in se zazrl v globino. Bosta res upala skočiti?

"Prav." Je zašepetala Keena po globokem izdihu in se približala robu. "Kako bova to izvedla?"

"Lahko poskusiva ustvariti krila iz oblačil in jih uporabiva za jadranje." Vedel je, da so na tej točki ideje že bizarne, vendar je moral poskusiti vse, da pride do Amiga in hkrati ne poškoduje sebe in Keene.

"V redu." Se je strinjala princesa. "Zaupam ti."

Ali mu preveč zaupa? Ali je sposoben čez goro spraviti poškodovano dekle in konja, ki je padel v prepad in po čudežu preživel? Še za sebe je komaj poskrbel, zdaj pa je z njim še Keena, ki svoje življenje dobesedno polaga v njegove roke. Odvisna je od njegovih odločitev. Nixon je moral priznati, da se mu je deklina v zadnjih dneh precej prikupila, zato se je počutil še bolj odgovoren zanjo. Naj tvega njuno življenje ali naj najboljšega prijatelja prepusti smrti?

"Dobro." Se je odločil Nixon. "Greva po Amiga."

Slekla sta vsa oblačila, ki jih nista nujno potrebovala, ter jih zavezala v nekakšno krilo.

"Tole naj bi naju upočasnilo?" Je sumničavo vprašala Keena. Tudi Nixon je začel resno dvomiti o njegovih odločitvah, vendar Amiga ni nameraval prepustiti gotovi smrti.

"Moralo bo zdržati." Se je odločil, nato pa zgrabil krilo in se približal robu. Keeno je zaobjel okoli pasu, ona pa se ga je krčevito oklenila. Nameravala sta strmoglaviti v potencialno smrt, ni ga nameravala izpustiti.

"Pripravljena?" Je vprašal Nixon severno princeso, ki mu je v odgovor odkimala. Vseeno je skočil.

________

Sem mislila naredit veliko daljše poglavje, ker ga že dolgo ni bilo, ampak sem dobila tak lušten cliffhanger in sem se odločila takole zaključit poglavje.

Also, dumb problem solving, but I really couldn't think of anything else. it is fantasy story, so I guess I can do whatever I want :D

Ly, Blueeye