LOVEC NA ZMAJE

VII. poglavje

Napetost se je - ko sta prihajala vse bližje in bližje vznožju gore - stopnjevala in tako je tudi prijeten in odkrit pogovor med novima znancema zamrl.

Pot, po kateri sta potovala se je sedaj razprla in pokazala zasneženo pokrajino brez dreves, ki je bila očitno vznožje Snežne gore.

Nato pa je Nixon zaslišal šepet. Obrnil se je na levo in v temnih sencah gozda zagledal Azura in njegovo vojsko. Azur je s privoščljivim nasmehom na obrazu s konjem stopil na odprto in se nevarno približal Nixonu.

"Pozdravljen, Konjski fant." Ga je sarkastično pozdravil Azur z vzdevkom, s katerim so ga klicali pri rosnih desetih letih. Nixon je mislil, da je vzdevek utonil v pozabo, zato mu je ob izreku žaljivke in ob spominu na vse prejokane noči zaradi zbadanja na obraz padla senca. Vendar se je zbral in ga pogledal v oči.

"Kaj želiš, Azur?" Ga je vprašal Nixon, kot da ni vedel zakaj so mu sledili.

"Dobro veš, kaj že-..." Azur je otrpnil in se presenečeno zazrl v Nixonovo sopotnico, ki se je za Nixonom poskusila narediti čim manjšo. "Keena?" Azurjev presenečen obraz je ostal točno takšen, medtem ko je zrl v dekle njegove starosti, ki jo je še predobro poznal.

"Azur." Je Keena izrekla njegovo ime kot pozdrav, hkrati pa rahlo pokimala z glavo. Vendar njen obraz ni izražal nobenega čustva.

Azur se je v trenutku spremenil. Stopil je s konja in roke stegnil naprej kot prijazno gesto.

"Keena, kaj delaš z... njim?" Ob zadnji besedi je pogled, poln zaničevanja, namenil Nixonu ki se je ob nevednosti glede stvari med Azurom in Keeno neprijetno presedel v sedlu.

"Mislim, da se vas to ne tiče." Je z uradnim glasom princese hladno odvrnila Keena in nadela vzvišen obraz, ki se ga je morala učiti za očetove uradne večerje že pri petih letih.

"Oh, daj no, Keena." Je rekel Azur in stopil nekaj korakov proti njima. Princesa je v trenutku nelagodnosti stisnila Nixonovo roko za njunimi hrbti, da Azur tega ni videl. Lovec na zmaje jo je ob dotiku najprej presenečeno pogledal, nato pa razumel namig.

"Azur, z vsem možnim spoštovanjem," je prekinil nasprotnika Nixon, "nadaljevati morava še zelo dolgo pot. Če pa želiš klepetati, se lahko dogovorimo ob vrnitvi domov." Nixon se mu je vidno lažno nasmehnil, nato pa spodbudil konja, ki je zarezgetal in se pognal v galop proti goram.

"Pojasniti mi moraš, kaj je bilo to." Je Nixon naravnost zahteval od Severne princese, ko sta se zvečer ustavila v neki jami izdolbeni v skalovje Snežne gore.

"Najprej bi se ti zahvalila za ukrepanje." Je odvrnila Keena. "Torej, hvala."

"Kaj. je. Bilo. To." Je v rahli jezi (ne na Keeno, temveč na Azurja) še enkrat vprašal Nixon. "Ali kar tako stiskaš ljudi za roke, ali kaj?" Keena je takoj videla, da Nixon ni bil navajen podobnih dotikov in mu je bilo zato rahlo nerodno.

"Oprosti, če sem te spravila v nelagodnost. Hmm, reciva mojemu odnosu z Azurjem 'precej zanimiv v slabem smislu'."

"Keena, rad bi šel spat, zato bi bilo dobro, da malce pospešiš razlago." Jo je prekinil Nixon.

"Seveda, oprosti. Se pravi, veš kako sem ti govorila o 'ljubezni mojega življenja' (ob teh besedah je s prsti nakazala narekovaje in rahlo zavila z očmi)? Ja, torej isti čas se je moj oče dogovoril za mojo poroko z Azurjem."

Nixon je nekontrolirano zazijal, vendar je trenutek zatem spet obvladal svoj izraz na obrazu. Kljub temu pa Keena ni zgrešila presenečenega obraza njenega sopotnika in se je ob tem rahlo nasmehnila.

"Ti in Azur naj bi se poročila?!" Je nejeverno vprašal Nixon, kot da bi se želel prepričati da so njegova ušesa prav slišala. Keena je pokimala.

"In... recimo da sem ga 'zapustila', čeprav nisva bila nikoli zares skupaj." Nixon se je posmehnil in v nejeveri zavzdihnil.

"Zakaj si tako presenečen? Hčerka kralja in sin kraljevega najboljšega - poslovnega - prijatelja." Se je zasmejala Keena.

"No, zato ker si predobra zanj." Takoj ko je besede izrekel, je utihnil, saj je presenetil samega sebe.

"Je... je bil to kompliment?" Je princesa vprašala z nasmehom, Nixon pa je ob tem živo rdeče zardel in ni rekel ene same besede. Bilo mu je skrajno neprijetno ob njegovih besedah, Keena pa je to jemala kot zabavno igrico.

Večerjo sta pojedla v tišini, nato pa se - ko je ogenj ugasnil - odpravila spat.

Lovec na zmaje se je zleknil ob steni poleg konja, ki je oddajal prijetno toploto, Severna princesa pa je na trda tla legla nekaj metrov stran in jima v mislih zavidala, saj sta se konj in njegov jezdec s toploto drug drugega prijetno grela.

Nixon je videl neprijeten položaj in ni imel srca princeso pustiti tako premraženo. "Zamenjajva se." Je zavzdihnil in se potegnil na noge.

"Ne, ne, ni panike. Tukaj je čisto v redu." Je Keena vljudno zavračala vabljivo ponudbo in z roko nežno potapkala tla, kot da so najbolj udobna postelja, v kateri je kdajkoli spala.

"Oh, daj no. Oba veva da te zebe." Je rekel Nixon, ter ji ponudil roko. Keena se je nasmehnila in sprejela ponujeno roko, da se ji je pomagala postaviti na noge.

"Hvala." Je zašepetala s tihim, nežnim glasom ter Nixona - prvič - pogledala naravnost v oči. Bile so sive, skoraj modre in definitivno lepše, kot si je mislila da so. Lovec ji je za delček sekunde vrnil pogled, nato pa se odmaknil in pokroviteljsko rekel:

"Seveda."

____

"Nixon?" Je v temo zašepetala Keena, ne prepričana ali njen sopotnik že spi ali ne.

"Prosim?" Je iz teme dobila tih odgovor.

"Oprosti. Če sem te prej spravila v nelagodje. Nisem hotela, vendar nisem našla drugega načina kako ti sporočiti da mi je neudobno. Upam da mi ne zameriš."

"Razumem." Je suho odvrnil Nixon, globoko zavit v lastne misli.

"Hvala. Še enkrat." Je še dodala Keena, nato pa se stisnila k konju in končno mirno zaspala.

Nixon je poslušal, kako se je njeno dihanje počasi umirilo, medtem ko mu je v glavi divjal vihar. Sam pri sebi je vedel, da je bila njegova jeza zaradi Keeninega dotika prikrito nelagodje. Nihče se ga nikoli ni dotaknil na tak način. Na prosim-pomagaj-mi način. Na način, da je v tistem trenutku vedel, da bi naredil vse, da bi ji pomagal iz neprijetne situacije. Ni točno vedel, zakaj ga je nedolžni dotik dlani tako preganjal in ko je v vsaki misli naletel na slepo ulico in je prišel do spoznanja, da tratenje spanja ne bo prineslo pozitivnih rezultatov, se je tudi sam namestil na trdih tleh in zaprl oči.