LOVEC NA ZMAJE

III. poglavje

Hojla!! Preden začnem z zgodbo bi samo rada omenila, da sem strašno vesela komentarjev, ki mi jih pustite ob odstavkih, torej teh vmesnih pripomb in komentarjev :)

In če vam je zgodba všeč, lahko kliknete zvezdico ;)

_________________

Čez nekaj ur je končno razjahal na manjši jasi, ter privezal izmučenega konja na drevo. Keena je legla na odejo, ki jo je Nixon razprl po edini nezasneženi zaplati zemlje. Nato je stopil h konju, ter se posvetil njegovim ranam.

»Govori.« Je zapovedal Keeni, brez da bi ji namenil pogled. Zanj je bila samo oseba, ki bi umrla v snegu, in ki je tratila njegov čas.

Keena je zavzdihnila. »Včasih sem živela v Severnem kraljestvu. Potem pa me je ...« Obmolknila je. »Zaljubila sem se v fanta iz sosednjega kraljestva. In kraljestvi sta bili v sporih. Večstoletnih sporih. Zato sva se s tem fantom odločila, da se poročiva. To sem povedala kralju, in rekel je, da odločam med kraljestvom ali ljubeznijo. Da ne morem imeti obojega. Izbrala sem ljubezen, takrat sem bila stara 15 let. Kralj je po moji odločitvi rekel, da se ne smem več prikazati v kraljestvu, ali pa me ubije. S fantom sva se dogovorila pri Ledenem jezeru. Čakala sem ga, vendar ni nikoli prišel. Očitno se je on odločil za kraljestvo ... Nisem si upala več nazaj h kralju, zato sem zbežala. Dve leti sem se skrivala v južnejših gozdovih, nekako sem preživela iz rastlin in s sulicami ki sem jih izdelala. Ampak letos je zima še posebej zgodnja in huda. Bežala sem pred snegom, vendar me je mraz premagal. In potem si me našel ti.« Tako je zaključila svojo zgodbo. Nixon, ki se je še vedno ukvarjal s konjem, ji je zastavil vprašanje.

»Zakaj pa se je kralj tako ukvarjal s tabo? Saj si se samo želela poročiti s fantom iz sosednjega kraljestva. Zakaj je bilo kralju toliko mar?«

»Zato ker sem njegova hčer.« Je tiho odgovorila. Nixon je otrpnil. Počasi se je obrnil proti Keeni.

»Ti si ... ti si kraljeva hčer? Ti ... ti si ... Severna princesa?« Keena je skomignila.

»Nič več.« Je nato rekla. Nixon si ni mogel pomagati. Stopil je k njej, pokleknil in sklonil glavo. Keena se je zasmejala. Njen smeh je bil mehek ter iskren, kar je Nixona zmedlo. Princese so bile običajno vzvišene, ter ukazovalne. Očitno je bila ona nekaj posebnega. »Ne klanjaj se mi. Nisem več princesa.« Je zavzdihnila. Nenadoma je Nixon obstal. S stegnjeno roko jo je utišal, ter napel ušesa. Zaslišal je topotanje kopit, ter glasove.

»Kaj je?« Je zašepetala Keena. Nixon je odkimal, v znak naj ne govori. Tako sta obstala nekaj minut, dokler ni Nixon slišal ničesar več. Končno sta lahko zadihala.

"Azur in njegovi vojaki. Prepričan sem da ga poznaš..." Je pojasnil Nixton, v odgovor na Keenin zmedeni pogled.

"Oh, še predobro poznam Azura." Se je Keenin pogled razjasnil, nato pa se je ob misli na Azurja ponovno namrščila. Več ni dejala, Nixton pa tudi ni drezal vanjo, zato je ostalo pri temu.

»Torej, lovec na zmaje, huh?« Je rekla Keena, ko sta zvečer sedela ob majhnem ognju, ter grizljala nabrane gobe. Nixon je pokimal. »Potem moraš biti dober ...« Je zamrmrala bolj sama zase, kot pa njemu.

»Zakaj?« Jo je začudeno vprašal, medtem ko je gladil konjevo grivo.

»No, oče je za lovce zmajev vedno izbiral le najboljše. In sinove bogatih ... recimo da je bolj poslovnež, kot pa kaj drugega.« Nixon je pokimal.

»Ja, stvari so se spremenile. Sprejel je vse, ki so želeli iti na odpravo. Kraljica je hudo bolna. Grajski zdravnik je rekel, da brez primernega zdravila ne bo dočakala naslednjih pet polnih lun.« Keena je skomignila. "Kako si lahko tako hladna?" Se je začudil Nixton. "Ni to tvoja ..." Severno princeso je do sedaj poznal le v prijazni luči.

»Ne, ni moja mama. Moja mama je umrla ob mojem rojstvu.« Je rekla Keena. »Zato me je vzgajal oče. Morda se ti zdajle ne zdi, vendar sem zelo dobra z lokom.« Je pojasnila, ter požrla še zadnji košček gobe.

»Prav, v vsakem primeru si morava nabrati hrane za čez goro.« Je rekel Nixon. »Danes ob mraku. Lov za hrano.« Keena se je zarotniško nasmehnila in v potrditev dogovora stisnila Nixonovo ponujeno roko.

»Greva!« Je zavpil Nixon, ter se z lokom in puščicami pognal v gozd. Keena je stekla takoj za njim, le da v drugo smer. Je morda vedela, kje se nahajajo zmaji? Ja, lovila sta zmaje. V gozdu ni bilo drugih živali – vse ki so prišle, so polovili zmaji. Seveda niso vsi zmaji jedli mesa – nekateri so bili tudi rastlinojedi.

Nixon je hitro zagledal malega podzemnega zmaja. Bili so majhni ter rjavi, vendar počasni. Večino časa so pod zemljo rili rove, in okoli njihovih območij si lahko hitro padel v kakšno izkopano podzemno jamo. Bili so pogosti, saj so se hitro razmnoževali, in bili so lahek plen. Nixon je napel lok. Puščica je zažvižgala po zraku, ter zadela zmaja v trebuh, na drugi strani pa pogledala ven. Ni bil preveč zadovoljen, saj bi moral zmaja zadeti naravnost v srce. Vendar je še vedno imel plen ... Truplo je vrgel v vrečo, obešeno čez ramo, ter se tiho sprehodil čez korenine, iščoč naslednjo žrtev. Nenadoma pa je otrpnil. Počasi je pogledal dol, proti svojim nogam, in zagledal ogromen rep. Ogromen zmajev rep. Sledil je repu do trupa, ter takoj uvidel, da gre za največjega zmaja tod okoli. Po njegovi velikosti, ter barvi in obliki lusk je Nixon prepoznal velikega trirogega zmaja. Počasi je stopil korak nazaj, ter bil skrajno previden, da se ni dotaknil repa, ki je bil ovit okoli enega izmed drevesnih debel. Ko se je končno rešil, je neslišno stekel proti taboru. Potreboval bo okrepitve. S tem zmajem lahko preživita naslednji dve zimi, vendar ga ne bosta sposobna nikamor pretovoriti. Stvar je bila večja od najvišjih dreves v Severnem gozdu!

Ko je pritekel do tabora, se ni obotavljal. Napel je oči in poskušal zaslediti Keeno, vendar je ni videl.

Nenadoma pa je nočno tišino pretrgal visok krik. Dekliški krik. In prihajal je iz smeri, kjer je še nekaj sekund nazaj počival veliki trirogi zmaj. Stekel je nazaj v gozd. Sedaj se ni več trudil biti tiho. Nihče ga ni mogel slišati, saj je tišino napolnjevalo rjovenje zmaja. Nenadoma so v zrak švignili plameni, in nekaj dreves je zagorelo. Nixon je še hitreje tekel. Keena je v nevarnosti. Ljudi v nevarnosti se rešuje.

Kmalu je zavohal dim, ter se začel potiti. Gozdni požar sredi zime? To se ti lahko zgodi le ob velikem trirogem zmaju ... kmalu je Nixon zagledal zmaja, ki je bil – milo rečeno – besen. V eni od svojih majhnih pesti na koncu ogromnih kril je zmaj držal Keeno, ki je vpila in se ga otepala na vse pretege. Njen lesen lok je polomljen ležal na tleh, kakor vejica, ki je tam samo zato, da jo zlomiš.

Nixon je že hotel zakričati, hotel preusmeriti pozornost nase, vendar se je zadnji trenutek zadržal. Ta zmaj ni slovel le po velikosti, pač pa tudi po svoji inteligentnosti. Ne bo se pustil zlahka zmesti. Zato se je Nixon skril za široko deblo, napel lok, ter puščico usmeril v točno določeno točko. Puščica je zažvižgala po zraku, ter zmaja zadela natanko v sredino očesa, tako kot je Nixon tudi nameraval. Še ena puščica je priletela, in zmaj je bil popolnoma slep. Za trenutek je obstal v nemoči, tuhtal je, kaj naj sedaj naredi. Nixon je trenutek izkoristil, nameril je še eno puščico, ter jo izstrelil. V tistem trenutku se je zmaj premaknil, zato je puščica za las zgrešila srce. Zmaj je od bolečine zarjovel, vendar se na Nixonovo žalost ni zgrudil. S svojo majhno pestjo je še trdneje stisnil Severno princeso, ter jo ponesel k ustom, ko je nenadoma trznil. Tik preden se je zgrudil, je zaslišal žvižganje puščice, ki tokrat ni zgrešila svojega cilja.

Nemočen zmaj je če zadnjič zarjovel, nato pa omahnil, in pri tem poklatil pol gozda. Keeno je spustil nekje na sredini svojega padca, da je ubožica strmoglavila pet metrov v globino, nato pa pristala na hrbtu na mrzlih tleh, ter mirno obležala.