LOVEC NA ZMAJE

VIII. poglavje

3 leta nazaj, Severno kraljestvo - Nixon

S kosilom in večerjo, skrito pod tankim jopičem ki ga je nosil, se je bodoči lovec na zmaje tiho izmuznil iz domače hiše, ter se po temnih in smrtno tihih ulicah odpravil proti izhodu iz kraljestva.

Takoj ko je stopil iz središča mesta, so do njega prodrli zvoki narave - zvok vetra mu je napolnil ušesa, čeprav je bila noč - kot ena redkih - mirna in brez močnih vetrov.

Hitro in neslišno se je premikal skozi - sicer glasen - sneg. Na sebi ni imel nič drugega kot pa premajhne usnjene čevlje, čez navadno opravo (torej majico in hlače) pa rahlo prevelik jopič. Kmalu je prišel do 'izhoda' iz kraljestva. To je bil v resnici košček obzidja, ki so ga nekako zgrešili pri prenovi in ga je bilo možno preplezati in varno pristati na drugi strani.

Mladi Nixon se je za sekundo ustavil in zadihal, pred očmi pa mu je plesal dim, ki ga je zaradi neizmernega mraza ustvarjal z dihanjem skozi usta.

"Prihajam, Amigo." Je tiho izgovoril obljubo svojemu konju, čeprav ga ljubljenček ni mogel slišati. Amigo je bila edina španska beseda, ki se je je Nixon naučil od očeta. Vedel je, da Amigo pomeni 'prijatelj' in to se mu je zdelo popolno ime za njegovega konjskega prijatelja.

Z lahkoto - kot vsako noč - je Nixon priplezal na vrh obzidja, nato pa za trenutek obstal in se razgledal. Obkrožala ga je tema, le za njegovim hrbtom so svetile luči mesta. Včasih ga je ob temi in tišini noči stisnilo pri srcu, sedaj pa je bil tega že navajen in je spretno skočil na drugo stran. Pristal je s koleni v snegu, kar se mu ponavadi ni naredilo. Očitno je letos snega več, kot je bilo predvidevano, si je mislil in se z rokami otrcal mrzlih koščkov, ki so mu zlezli pod hlače. Nenadoma pa je zaslišal premikanje in otrpnil. Poleg njega je pristala dobro založena cula. Nekdo je za njim plezal čez obzidje in preden se je Nixon zbral v paniki, je ta oseba že pristala na drugi strani.

V paniki se je stisnil ob obzidje in upal, da bodo sence skrile njegovo temno postavo. Zamižal je, saj je vedel kako se znajo oči v temi svetiti, nato pa za nekaj sekund prisluhnil napeti tišini. Nato je zaslišal, da se je oseba obrnila stran od njega in s culo čez ramo stekla proti Ledenemu jezeru.

Ko si je Nixon končno upal odpreti oči, je zagledal dolge svetle pramene las, ki so plapolali za - v izjemno drago obleko oblečenim - dekletom.

Nixon je šele takrat ugotovil, da je pozabil dihati in je glasno izdihnil od olajšanja. Kljub temu, da je bil radoveden glede namer mlade nočne ubežnice, ji ni sledil, ampak se je odpravil v nasprotno smer; ob obzidju proti gozdu, kjer ga je čakal Amigo.

"Amigo!" Je fant že od daleč veselo pozdravil konja in poskušal čimbolj imitirati španski naglas - tako kot ga je učil oče. Konj se ga je vidno razveselil - veselo je zacepetal in zarezgetal, ter rahlo sunil lastnikovo roko, kot bi nekaj pričakoval.

Nixonu se je razlezel nasmeh in odpel je svoj jopič, da se je na sneg prevalil skromen obrok.

"Ti imej tole..." Je začel predavati Nixon in obrok skrbno razdelil v dve enaki polovici. "Jaz pa si bom postregel s tem." Je zaključil in pogled položil na jabolko, kos kruha in polovico rezine sira. Vesel, da je danes končno lahko jedel, je zagrizel v kruh.

"Dober te-..." Je želel zaželeti svojemu prijatelju ob obroku. "Oh, Amigo." Je zavzdihnil, ko je videl da je konj v trenutku vse pojedel in ga sedaj proseče gledal, nato pa se je petnajstletni deček začel prešerno smejati. Konj ga je le neumno gledal in rahlo zarezgetal, medtem ko se je Nixon smeje držal za trebuh.

Ko je tudi jezdec pojedel do konca, sta se s konjem odpravila na krajšo ježo - kot vsako noč. Nista imela ne sedla, ne čelade. Vse kar sta imela je bilo zaupanje in to je bilo v tistem trenutku dovolj. Pognala sta se kot blisk skozi temni gozd in ker je Amigo že dobro poznal traso, ki jo je opravljal vsako noč že deset let, je lahko mladi Nixon le še užival v občutku lebdenja, v vetru, ki mu je bičal v obraz in mršil lase, v hladnem zraku in toplem konjevem dotiku. Nenadoma se je sklonil h konjevi glavi in mu zašepetal:

"Jutri. Jutri te peljem na dvor. Pripravljen si. Oba sva." Potrepljal ga je po glavi, konj pa je med galopom v potrditev zarezgetal.

Po približno pol-urni ježi sta se vrnila na mesto, kjer sta se vsak dan že deset let srečala in razšla. Kjer so Amiga pred desetimi leti kraljevi stražarji privezali, da bi v mrazu čakal na smrt ki ni nikoli prišla.

"Priden fant." Je z rahlim nasmeškom Nixon zatrdil konju, ko je sestopil in ponovno občutil trda tla. Konj ga je rahlo sunil v ramo, kot da bi mu tako izražal naklonjenost.

"Saj vem, saj vem." Se je nasmehnil mladi jezdec in potrepljal svojega konja. "Jutri." Mu je nato rekel in se rahlo nasmehnil. Kljub veselju, pa ga je vsake toliko prestrelila senca dvoma. Kaj če ga kralj ne sprejme? Kaj če ga zavrnejo? Kaj če konja ubijejo?! Nikoli si ne bi odpustil. Vendar pa je ob pogledu na močnega in vdržljivega konja, ki je bil zavržen zaradi tega, ker je zgledal prešibak, njegov dvom izginil in vedel je, da jim mora dokazati svoje. Za konjevo voljo.

"Počasi se bom moral posloviti, veš." Je Nixonu počasi izginjal nasmeh iz obraza, nasmeh, ki si ga je nadel le v družbi njegovega najboljšega prijatelja.

Konj je žalostno zarezgetal (če je to sploh mogoče) ter še enkrat nežno sunil Nixona v ramo.

"Saj se bom vrnil." Je kot vsako noč že zadnjih deset let zašepetal Nixon. "Vedno se vrnem. Ne vidim razloga, zakaj se ne bi tudi jutri."

Konja je še zadnjič to noč potrepljal po glavi, nato pa ga ponovno privezal na drevo ob katerem je stal celotno desetletje, ter se počasi začel oddaljevati.

Ura je odbila polnoč, ko je dosegel mesto pri obzidju, čez katerega je plezal. Težje je bilo splezati ven kot pa noter, vendar Nixon ni imel teh težav, saj je bil sneg to zimo višji.

Četrt ure pozneje se je zavil v toplo odejo na majhnem kavču poleg njegovih štirih bratov in treh sester ter matere v sosednji sobi in v miru zaprl oči.