Odprla sem oči. Neonski sij ulične svetilke me je za trenutek oslepil. Nekajkrat sem mežiknila in opazila snežinke, ki so padale iz večernega neba in se na moji koži spreminjale v drobne kapljice, se zlile s krvjo z ran in spolzele na pločnik.
Nevem koliko časa sem bila nezavestna. Zavedla sem se kljuvajoče bolečine po celem telesu. Počasi se mi je začel vračati spomin. Njihov smeh. Tope brce. In morje zmerljivk. Besede so bolele bolj od vsega.
Kurba. Lezbača. Homič. Ne zaslužiš si živet.
Pobrala sem torbo in raztrgane zvezke, ki so ležali po ulici. Seveda moji predragi sošolci niso pozabili nanje z alkoholcom napisat kaj sem.. Navadna homo kurba.
Saj je okej, ni se zgodilo prvič in ne zadnjič, da bi se folk spravljal name ker sem drugačna od njih. A ni hecno, da ti vsi ves čas govorijo, da bodi to kar si, in potem če jim to kar si ni všeč te preprosto odjebejo. Že raje vidim, da me ljudje sovražijo za to kar sem, kot pa ljubijo za to kar nisem.
Ha, pa pravijo da se je začela homo revolucija.
