Zaloputnem vrata stanovanja in zdrvim po stopnicah. Zadihana se ustavim pred blokom. Pljuča mi napolni hladni jutranji zrak. Pogledam naokoli in zagledam Elenor, ki se zaspano naslanja na zid bloka. Opazi me in me očitajoče pogleda.
"Spet si pozna."
"Oprosti. Nevem če sem bila že kdaj v življenju točna." ji odvrnem in se zasmejim.
Zadnje tedne sva se veliko družili. Ni bilo dneva, ko se ne bi videli. Vsako jutro sva se dobili in skupaj šli v šolo. Na žalost je ona hodila na drugo šolo, ki je bila nekaj ulic stran od moje, zato sem del poti še vedno morala prehoditi sama in nato cel pouk preživeti brez nje.
Med potjo sva se spustili v zagreto debato, ali je Star Wars res boljši od Star Treka (itak da je), pogovor pa sva morale kmalu končati, saj naju je ločila pot in jaz sem zavila proti svoji šoli.
Počasi stopam po pločniku. V megli so se že zarisovali obrisi šole. Mimo mene se je zdrenjalo nekaj prvošolčkov. Nedaleč za mano pa se je lenobno vlekla gruča Popularnih™ in se nečemu smejala.
"Hej homič dj nam že enkrat nared uslugo pa se ubij" se zadere eden izmed njih. Preostanek gruče se divje zareži kot da bi ravnokar povedal najboljšo šalo stoletja.
Ignoriram, kot vedno.
***
Zazvoni zvonec, ki oznani konec pouka in val prešvicanih, nevrotičnih najstnikov se kot tsunami zlije skozi vrata učilnic proti izhodu šole.
Nekaj časa počakam, da vsi zapustijo garderobo in se šele potem sama napotim tja. Ne maram množic.
V tišini se oblečem in ko se sklonim, da bi segla po torbi in odšla, se za mano pojavi senca.
Obrnem se in zagledam Saro, ki me motri z njenimi hladno modrimi očmi, njeni blond lasje pa so se ji v sončni svetlobi lesketajoče usipali čez ramena. Literally an angel.
Sara je ena izmed Popularnih™ in tipi se dobesedno mečejo za njo. Slovi po njenih "tragičnih" heartbreakih, ki se zgodijo vsaj enkrat na teden. Je ena izmed tistih punc, ki se vedno preglasno smejijo okoli fantov in neumno utripajo s svojimi plastičnimi trepalnicami. Tbh, sem bila še vseeno nekako zagledana vanjo.
Nasloni se na omarico in me opazuje z osladnim nasmeškom na obrazu. "Hej" skoraj da ne zaprede.
"..kaj bi rada?" jo razdraženo vprašam.
"Nekdo je imel slab dan, kajne?" se namuzne in se mi približa. Njena roka se ovije okoli mojega pasu in njen obraz je le še nekaj centimetrov stran od mojega.
Od presenečenja nevem kako naj reagiram zato samo obstojim ko popoln idiot. Zakaj se naenkrat tako obnaša do mene?
"Dovoli mi da to popravim" zašepeta.
Njena topla sapa me žgečka po licu. Skozi mene zvalovi val nečesa vročega, električnega a hkrati prijetnega.
Najine ustnice se združijo in za sekundo se zdi vse popolno, dokler se zavem, da me poljublja Sara, prav tista Sara, ki se mi je še zjutraj posmehovala z Ostalimi. Izkorišča me. Odrinem jo in odvihram iz šole. Čutim kako se mi v očeh nabirajo solze.
Oslepljena zaradi solz komaj najdem ključ od stanovanja in ko mi končno uspe odklenit prekleta vrata, se opotečem noter in se zaprem v svojo sobo. Obležim na svoji postelji in poskušam ugotovit kaj se je ravnokar zgodilo in zakaj.
Skoraj ziher sem da je Sara strejt?
Zakaj bi potem naredila to?
Samo da bi se norčevala iz mene?
V žepu mi začne vibrirat telefon in po stanovanju se razleže nadležno zvonenje. Na razbitem ekrančku utripa Elenorina številka. Prekinem klic in telefon zabrišem na blazino.
Že hočem zakopati glavo nazaj v odejo in se smilit sama sebi, ko telefon začne ponovno divje vibrirat.
Šele zdaj se spomnim, da sem ji obljubila da greva skupaj v knjižnico. Ups. Mogoče bo pa odnehala.
In res zvonenje potihne, a čez nekaj minut nekdo nestrpno zvoni in zbija po vratih stanovanja.
"Vem da si notri, daj pohiti, mudi se nama." se zasliši od zunaj.
Zlezem iz postelje in se odvlečem do vrat. Odprem jih in zagledam Elenor, ki nekaj zavzeto tipka po telefonu in mi brez da mi nameni pogled začne razlagati "Hej, daj zmigaj. Do petih moram bit doma ker pride potem mami in-
Šele zdaj dvigne pogled in vidi moje žalostno stanje.
"Kaj se je zgodilo??" me zaskrbljeno vpraša in me ob tem premeri od glave do pet, iskajoč novih modric.
"Nič takega. Samo malo se slabo počutim."
"Ja, prav gotovo" me nejeverno pogleda."Saj veš da mi lahko zaupaš ane? Lahko mi poveš karkoli." reče nežno.
Solze me spet izdajo in naenkrat se znajdem v njenem objemu. Dišala je po sončni kremi in jasminu. I wanna stay like this forever.
Kmalu me izpusti in roke mi mlahavo obvisijo ob telesu.
Pogled uprem v tla in ji povem kaj se je zgodilo. Ko jo končno pogledam v oči vidim v njih vidim zmešnjavo čustev.
Zaskrbljenost, usmiljenje in za trenutek še nekaj..nekaj jezi podobnega?
Ne, gotovo si samo predstavljam.
"...ti je ona všeč?" me previdno vpraša
Neprepričljivo zmajem z glavo.
"Si prepričana?"
"...nevem no"
"Aha." reče nekoliko neprisotno.
"Boš že ugotovila" hitro doda in se nekoliko prisiljeno nasmehne."Greva zdaj, preden pride mami"
In sva šle v mestno knjižnico(cause we're nerds like that). Vse je bilo tako kot prej, le več nerodnih dotikov in nezavednega zardevanja.
