Prekleta valeta. Vedela sem da se bliža, vendar me je tolažilo to, da mi je Eleanor obljubila da bo prišla. Zdaj je še to splavalo po vodi, mami pa me je zvlekla v nakupovalni center in mi kupila najbolj ogabno, frfotajočo rožnato oblekico. V to dekliško sranje sem privolila le zato, ker je malo manjkalo preden bi mami spet imela enega izmed njenih čustvenih izlivov in to sredi trgovine, med kupi enako nagravžnih oblekic;
Dragica, ne morem verjeti kako si zrasla! *smrk* Ta oblekica ti tako pristoji! Oh, ko bi bil vsaj oči tu da bi te lahko videl kako čudovito dekle si postala... *smrk smrk* *vzame robček iz torbice in si obriše kotičke oči*
Na živce mi gre kadar je taka.
***
Preživela sem valeto. Komaj. Proti koncu večera so me od vsega prisiljenega smehljanja boleli kotički ustnic.
Na srečo se je eden od kretenov iz paralelke na afterju tako napil, da so ga morali peljati na urgenco, ostale pa poslali domov.
Bila sem rahlo pijana zaradi flaše cenenega vina, ki mi jo je med afterjom v roke potisnila Sara. V tej moji pijani omotici se mi je porodila izjemna ideja. Vsaj takrat se je zdelo tako.
Oklepajoč ograje stopnic sem nekoliko omotično napredovala proti vrhu domačega bloka.
Stara razmajana vrata na podstrešju so bila zaklenjena, vendar so se po nekaj ne tako tihih sunkih vdala in me spustila na majhno teraso okrašeno z nekaj vrvmi za perilo in napol zlomljeno televizijsko anteno.
Ulegla sem se na hladno ploščad in odnekod me je popadel smeh, ki se je v nočni tišini odbijal od ostalih blokov v naselju. Nekje se je sunkovito zaprlo okno. Na nasprotnem bloku pa se je nek dedek na balkonu začel godrnjaje pritoževati.
Ne bi mi moglo bit bolj vseeno. Končno se je moj smeh začel spreminjati v pritajeno hehetanje dokler ni popolnoma izginil in se občasno vrnil v obliki tihega hihitanja. Utrujena sem se zazrla v nočno nebo. Tišino je napolnjevalo bitje mojega srca.
Pogrešam jo.Pogrešam jo.Pogrešam jo.
Iz žepa potegnem telefon in odprem sporočila. Najdem elenorino številko, ki rahlo poplesava pred mojimi očmi.
Želim ji napisat preprosto sporočilo;
Hej, sem na vrhu bloka. Se lahko izmuzneš zmajevki? xx
Ker pa sem še vedno pod vplivom flaše vina je sporočilo praktično neberljivo. Oh well. Pritisnem pošlji in čakam.
Že čez nekaj minut zaslišim škripanje starih vrat in korake ki se mi približujejo. Očitno ji je uspelo dekodirati moje sporočilo.
Še preden me popolnoma zagleda se začne hihitati.
"Si to res ti?" se zasmeje. "Izgledaš kot da te je pobruhala sladkorna vila."
Nekaj sekund jo začudeno gledam, dokler me ne prešine, da imam na sebi še vedno tisto rožnato grozoto. Spet me popade smeh in tokrat se mi pridruži še Eleanor. Usede se poleg mene.
"Oprosti, ker ti nisem prišla na valeto, mami je zadnje čase prav nora. Nadzoruje vsak moj gib. Komaj mi je uspelo priti ven. Upam da se ne bo zbudila. Včeraj mi je rekla, da me bo vpisala na terapijo, kjer me bodo "pozdravili''. "
"Oprosti. Jaz sem kriva za vse to če me ne bi takrat-"
"Nisi. Nikoli več ne reci tega. Tako ali tako bi izvedla prej ali slej."
"Vseeno. Lahko bi se ji razkrila na bolj miren način in ne z divjim poljubljanjem sosede."
Na ustnicah se ji zariše nasmešek. Glavo vrže vznak in se zlekne poleg mene.
"Niti najmanj ne obžalujem. Bilo je super. Ti si super." reče in mi nameni še en nasmešek.
Poljubim jo.
Kako sem pogrešala njene mehke ustnice in njen nežen vonj po jasminu.
Vrne mi poljub in me potegne bliže v ohlapen objem. Njeno dihanje me pomirja. Njene pegice, raztresene po bledikasti koži me spominjajo na zvezdnato nebo. S prstom drsim od ene do druge in jih povezujem v drobcena ozvezdja dokler ne naletim na modrikaste lise na njeni podlahti.
"Od kod..?" še preden končam stavek se mi glas zlomi ker se zavem kakšen je odgovor.
"Nič takega ni. Sama sem si kriva. Razjezila sem jo."
Ne še ona. Solze me skelijo v očeh ko s prstom drsim po prelivajočih modrovijolčnih modricah.
"Oprosti" rečem še enkrat obupano.
"Ni tvoja krivda." me še enkrat nežno opomni in pritisne mehak poljub na moje lice.
"Vseeno ni prav. Nekomu moraš povedati."
"Saj se bo pomirila. Samo nekaj časa potrebuje."
"Nočem da se ti kaj zgodi Elenor. Obljubi mi da mi boš povedala če se stvari ne izboljšajo."
"Saj bom vredu ne skrbi"
Nekoliko prisiljeno se nasmehne in se zazre nazaj v nebo.
Čudovita je.
The stars should envy her beauty.
"Želim si da bi ta trenutek trajal večno, pa čeprav se to tako kičasto sliši."
"Tudi jaz" zavzdihne. "Ampak moram it. Nočem tvegati da me mami spet dobi."
"Poljub za lahko noč?" jo proseče pogledam in se privijem tesneje k njej.
Zasmeje se in zavije z očmi nato pa mi odmakne pramen las z obraza in me previdno in nežno poljubi.
Ko se odmakne imajo njena lica nekoliko rožnat pridih.
Zahihitam se.
"Zakaj se smejiš" me užaljeno pogleda.
"Ker imam tako lepo punco."
A/N: Hej dejmo se pretvarjat da nism imela tega 2 mesca u draftih..
In other news; I CAME OUT! TWICE!
