Napol mrtva zaradi poletne vročine in z včerajšno pico v roki sem prestavljala med programi na televiziji in čakala na sms od Eleanor, da bi se tako kot vsak dan ob polnoči dobili na vrhu bloka. To je sedaj postala edina možnost, da se vidiva, brez da izve Eleanorina mami aka Zmajevka. Še enkrat preverim uro na telefonu.
00.04
Zamuja.
Zdolgočaseno se vrnem k oddaji na Geographicu, kjer je aligator ravno raztrgal gazelo.
Spokojnost poletne noči pretrga zvok policijske sirene, ki jo sprva poskušam ignorirati a ker se vse bolj približuje, me premami radovednost, da se odvlečem do balkona in se zazrem v smeri utripajočih rdeče-modrih luči.
Na moje začudenje se avto ustavi pred našim blokom, sledi pa mu reševalni kombi.
Hm, mogoče je pa kašnega ta starega infarkt.
Iz kombija skočita dva reševalca in se z vso hitrostjo poženeta po stopnicah, medtem ko se nekoliko plešast policist z muko skobaca iz avta. Ko godrnjaje hiti proti vhodu, se mu v soju ulične svetilke svetlikajo potne kapljice na pleši. Nekaj nadstropij više slišim zaskrbljene glasove. Čez nekaj minut se reševalca pojavita zunaj, na nosilih pa nosita nekoga pokritega z okrvavljeno belo rjuho. Ko nosila poskušata spraviti v kombi izpod rjuhe zdrsne
znan pramen bakreno rdečih las.
Eleanor?!
Zdrvim po stopnicah navzdol da bi jih dohitela vendar ujamem le še preblisk reševalnih luči in oddaljujočo se sireno.
Kaj naj sedaj?! Preplavi me val panike, ki se razleze po mojem telesu tako kot vročina, ki seva s segretega betona. V ušesih mi odzvanja razbijanje podivjanega srca.
Zapodim se nazaj po stopnicah do Eleanorinega nadstropja, kjer zagledam njeno sosedo, ki se v kopalnem plašču utrujeno opira na podboj vrat stanovanja in odgovarja na vprašanja zariplega policista.
"Mi lahko vi poveste kaj se je zgodilo, gospa?"
"S-slišala sem krike i-in p-prošnje naj n-neha. In p-potem se je n-nekaj razbilo. Nekajkrat sem potrkala in k-ker ni nihče prišel o-odpret sem poklicala p-policijo."
Policist je pokimal in si zapisoval nekaj v zapisnik.
Ne. Ne. Ne. To se ne more dogajati.
Prestopim še zadnji dve stopnici in se kot v transu prerinem mimo sosede v Eleanorino stanovanje.
Stanovanje je v popolnem razdejanju.
Med črepinjami na tleh zagledam mlako goste, lepljive krvi. Pred očmi se mi zvrti, da se skoraj spotaknem čez policista.
"Gospodična, kaj počnete tu?" me razdraženo vpraša.
"E-Elenor." mi uspe izdaviti.
V njegovih izbuljenih očeh, ki so spominjale na oči jeznega buldoga zagledam trohico sočutja.
"Je tvoja prijateljica?"
"Moja punca." ga tiho a kljubovalno popravim, ne meneč se za presenečen pogled sosede.
"Aha." le zamišljeno odgovori in si še nekaj zapiše.
Nameni mi pomirjujoč nasmešek.
"Najvrjetneje bo z njo vse vredu. Zdaj pa če bi lah-"
"Kje je sedaj?"
Policist zavzdihne, saj ugotovi da se me ne bo mogel tako lahko znebiti.
"Odpeljali so jo na urgenco. Našli smo jo samo v stanovanju, vendar po opisu sklepam da je šlo za nasilje v družini. Morda veš kaj o tem?"
"Njena mami- "
Ostanek stavka mi obtiči nekje globoko v grlu in daje slanim solzam grenak priokus.
Policist razumevajoče pokima in mi na ramo položi njegovo nekoliko potno dlan.
"Razumem da je težko govoriti o tem. Vendar mi boš mogla nekoliko pomagati. Še kdo živi v tem stanovanju?"
Zavzdihnem in odgovorim na vsa njegova vprašanja. Ko konča z zapisivanjem in si kemični svinčnik zatakne v žep srajce, od njega končno dobim naslov bolnišnice v kateri je Eleanor in že tečem po temnih ulicah Ljubljane.
***
Tako mirna izgleda. Njena koža je tako bleda, da je že skoraj prosojna in lahko vidim vsak trepetajoč utrip srca pod spletom cevk in žic, ki jo ohranjajo pri življenju. Majhna bela bolniška soba me navdaja s klavstrofobijo. Nelagodno se presedem na zmahanem naslanjaču poleg njene postelje in prepletem prste z njenimi hladnimi. Utrujenost mi otežuje veke.
***
Začutim dlan na rami, ki me nežno stresa in ko odprem oči nad mano stoji temnolasa medicinska sestra srednjih let in se mi smehlja.
"Dobro jutro dragica, tvoji prijateljici moram izmeriti pulz. Bi se lahko samo za trenutek odmaknila, saj si bila menda celo noč pri njej?"
Spet se nasmehne.
Zaspano pokimam in vstanem iz neudobnega naslanjača. Skozi majhno okno so poplesavali žarki jutranje svetlobe in na Elenorinem obrazu zarisovali sence. Ura nad vrati je kazala pet do osmih. Bolje zame da mami sporočim kje sem pomislim in se pretegnem.
"Bo z njo vse vredu?" vprašam medicinsko sestro, ki je ravno preverjala raven kisika na monitorju.
"Izgubila je kar nekaj krvi, vendar se ji je stanje čez noč močno izboljšalo, tako da bo popoldne verjetno že budna."
Olajšano se nasmehnem in se ji zahvalim.
Dopoldne preživim ob Eleanor, ki še vedno ni kazala nobenih znakov, da se bo prebudila. Nekoliko zdolgočaseno zrem skozi okno in opazujem mimoidoče.
Škrtanje kljuke me predrami iz transa, da pogled usmerim proti vratom, pričakujič kakšno izmed medicinskih sester, ki so se že vse jutro motale okoli Elenor.
V sobo pa vstopi zasopihan moški z razmršenimi kratkimi lasmi natanko takšne barve kot so Elenorini. V desni roki je držal aktovko z drugo pa si je gladil gube na poslovni obleki. Nekoliko zmedeno se je ozrl po sobi.
"Je tu Eli - mislim Elenor?'
Pokimam in pomignem na posteljo.
Opazujem kako se zaskrbljenostjo v očeh prebije mimo vseh naprav,ki jo obkrožajo in jo prime za roko.
"..oh Eli, oprosti. Ne bi te smel pustiti tisti pošasti."
Sedaj pozornost usmeri k meni.
"Oprosti, nisem se predstavil. Sem Eleanorin oče, zate pa sklepam, da si njena prijateljica?
"Tako nekako. Nikoli prej vas še nisem srečala?"
"Joj, ne vikaj me. Potem se počutim tako starega. Z Sandro - njeno materjo - sva se ločila že dolgo časa nazaj, Sandra pa je zahtevala zaprto skrbništvo, ker naj bi imel jaz slab vpliv nanjo."
"Zdi se mi, da ne morate biti slabši od nje." se namrdnem in s pogledom oplazim rane na Eleanorinih rokah.
"Po svoje je imela prav - bil sem mlad in neumen in sem petkove večere raje preživljal v barih s prijatelji kot pa doma z njo in malo Eleanor. Nisem bil še pripravljen biti oče."
Premolknil je in se otožno zazrl v spečo Eleanor.
"Zjutraj sem zvedel od policije. Prišel sem kakor hitro sem mogel. Bo z njo vse vredu?"
"Popoldne bo verjetno že budna."
Olajšano zavzdihne. "Super."
Pogled mu zaide po njenih mnogih modricah in neštetih drobnih ranah. Z nekoliko vlažnimi očmi se izgovori, da mora k zdravnici po dokumente.
Spet sama obsedim v sobi. Nisem popolnoma prepričana kaj naj si mislim. Kaj bo o tem rekla Eleanor?
Tiho brnenje naprav moti moje razmišljanje.
Skoraj ne opazim nežnega trzljaja njenih prstov.
Njene trepalnice zatrepetajo in kmalu vame zre par zmedenih rjavih oči.
"..kaj se je zgodilo? kje...?"
Poskusi se premakniti, a se le zdrzne ob nenadni bolečini. Na svojih rokah opazi rane. Počasi se ji začne vračat spomin in zmedenost v njenih očeh nadomesti panika.
"Vse je vredu. Na varnem v bolnišnici si."
" Ni ona kriva. Ponesreči je bilo.." s težavo zamrmra.
"V redu je." tiho ponovim in jo primem za roko.
Vrata se sunkoma odprejo in v sobo se vrne Eleanorin oče s plastičnim lončkom kave iz avtomata.
Ko opazi, da je Eleanor budna, se mu ta v presenečenju skoraj polije po belem bolnišničnem linoleju.
Eleanor le brezizrazno strmi vanj. Kmalu pa se v njenem pogledu nekaj spremeni. Šele zdaj opazim kako sta si podobna in to očitno opazi tudi ona. Zmedeno zamežika kot bi poskušala ugotoviti ali ima privide.
"Oči..?" zašepeta komaj slišno in ga nejeverno premeri.
hej, se opravičujem za pozen, kinda shitty update ~ vso srečo z novim šolskim letom :')
