Bil je eden izmed zadnjih poletnih večerov. Sladkoben vonj rožnih gredic je napolnjeval topel večerni zrak in od sonca pregreta drevesa so sklanjala svoje krošnje in metala še zadnje sence po ulici. Ustavila sem se na dovozu ene izmed majhnih opečnatih hiš, ki so se stiskale v predmestju. Škrtanje peska pod mojimi koraki je zbudilo kosmato stvar, ki je počivala na predpražniku, da je leno pomahala z repom in dvignila glavo. Bil je ljubek zlat prinašalec, z oguljeno ovratnico in sivimi zaplatami dlake. Počohala sem ga in še enkrat preverila hišno številko, ki je visela nad vrati. Pozvonim. Za trenutek se mi zazdi, da se je nekaj za zaveso okna zganilo. Kmalu se vrata sunkovito odprejo in vame izpod skodranih bakrenih las radovedno strmi dvoje parov oči.
"Živjo, je mogoče-"
"Elenor, nekdo je prišel!" me takoj prekine eden izmed fantkov, ki sta izgledala skoraj identična. Drugi pa se le divje zahihita in steče v notranjost hiše. Kmalu se vrne in za rokav vleče Elenor, ki se zaspano opoteka za njim.
"Kaj je spet..?"
Dvigne pogled in na obraz se ji prikrade droben zmeden nasmešek.
"Hej, nisem vedela, da boš tako zgodnja," reče z utrujenim glasom. "Vidim da si že spoznala moja polbrata. Tole je Daniel,"
Z roko skuštra lase dečku, ki jo drži za rokav nato pa pomigne še proti drugemu -"In to je Filip."
Dvojčka se nasmehneta in kmalu v izgineta nazaj v hišo.
Z Elenor obstojiva sami. Njena koža je prekrita s številnimi ravno zaceljenimi brazgotinami. Zmrazi me, ko se spomnim, kako je negibna ležala mlaki lastne krvi, v katero se je skoraj izlilo njeno življenje. Motri me s svojimi toplimi očmi, a v njenem pogledu nekaj ni prav. Poteze na njenem obrazu so napete in pod očmi ima sumljive rožnate lise.
Naredim korak naprej in jo poljubim. Poljub vrača skoraj obupano, kakor bi se bala da je najin zadnji.
"Vse vredu?" vprašam ko se odmaknem.
Pokima in odmakne pogled.
"Prideš noter?"
Odkar je zaradi mame pristala v bolnišnici, je živela pri očetu in njegovi družini. Upam, da bo tu srečnejša.
Gledali sva film. Oziroma jaz sem ga, Elenor pa se je zdela nemirna in je le bežno spremljala dogajanje na ekranu, kar je še dodatno potrdilo moj sum, da nekaj ni vredu. Vsake toliko časa me je ošinila s pogledom. Kar bi bila drugače neprijetna tišina, so sedaj zapolnjevali zvoki televizije.
Napetost in zadržane besede so nad nama visele kot oblak poletnega dežja. Nisem se mogla več zadržati: "Kaj je narobe, Elenor?! Zakaj se tako čudno obnašaš?"
Zdrznila se je in se otopelo zagledala v naročje. V sobo se je prizibal zlati prinašalec, ki je prej počival na predpražniku in se podrgnil ob njeno dlan. Odsotno ga je pobožala.
"Oprosti.. prosim, samo pomagala bi ti rada.. saj veš, da mi lahko zaupaš vse, kajne?" sem dejala nežneje.
Dvignila je pogled in se žalostno zazrla vame.
"Verjemi mi, tega ne želiš slišat."
Vprašujoče sem nagnila glavo in jo prijela za roko.
"Tu sem, ne glede na kaj."
Zavzdihne.
"Oči- oči pravi, da smo tu le začasno. Preselili se bomo v Veliko Britanijo še preden se začne šolsko leto."
Besede so izvenele v zadušljiv zrak med nama in odzvanjajoče napolnile prav vsak kotiček mojih misli. Ona pa me je previdno opazovala in si grizla spodnjo ustnico.
Ampak, kako- kaj bo z nama?" mi je uspelo spraviti iz sebe.
Ni odgovorila, le pogled je usmerila drugam. "Oprosti." je zašepetala.
"Ni ti treba iti, saj lahko zbeživa - samo ti in jaz bova," sem obupano poskušala.
Zmajala je z glavo in pustila, da so ji solze stekle po licih in ji močile bled vrat.
"Veš da ne bi šlo," je prav tako obupano odvrnila,"oči je moja edina možnost. Ne morem se vrniti k mami -saj sploh nevem, kaj se je zgodilo z njo, potem ko je zbežala iz stanovanja in me pustila krvaveti."
Ob zadnjih besedah zamiži, kot da bi s tem utegnila pregnati boleč spomin.
"Torej je to najin konec." sem komaj slišno izdavila.
"Oh, ne govori tega," je dejala in me poljubila. Vendar v tem poljubu ni bilo nikakršne nežnosti s katero so bili ponavadi prepleteni najini poljubi. Imel je okus po solzah in žalovanju.
V mučni tišini sem vstala.
Na ekranu televizije se je odvrtela zaključna špica, jaz pa sem odšla.
***
V sobo privrši mami in z nasmehom na obrazu razgrne zavese na oknu, da se v sobo zlije jutranja svetloba.
"Dobro jutro, gimnazijka!" izjavi entuziastično in odejo skoraj potegne z mene.
Čez glavo si potegnem blazino.
"Jutro, a lahko zdaj greš?"
Mami se ne vda zlahka in moja slaba volja ji niti za trenutek ne zbriše nasmeška z obraza.
"Pridi, ne moreš že prvega dne zamuditi! Pripravila sem tvoj najljubši zajtrk." še doda pomenljivo.
Ne zganem se in mami zavzdihne in se usede na rob postelje.
"Vem, da ti prejšnja šola ni bila ravno pri srcu, ampak vsaj poskusi, mogoče ti bo pa tu všeč. Spoznala boš nove prijatelje in morda celo novo-"
"Ja, ja, prav, saj že grem"
Ni mi bilo do tega, da bi govorila o Elenor. Njeno ime me je še vedno zaskelelo, kadar ga je kdo izgovoril naglas.
"V kuhinji bom." Mami zadovoljna vstane in odide iz sobe.
Izvijem se iz toplega objema postelje in se s težkimi koraki odpravim do kopalnice. Saj ne more bit tako grozno, se tolažim med umivanjem zob, vsaj nihče me ne pozna. Nase še navlečem pulover in pograbim torbo.
Izognem se maminem napadu sentimentalnosti in se odpravim po stopnišču bloka navzdol. Za mano se škripajoče zaprejo vrata in pozdravi me deževno jutro. S temnih oblakov, ki se dvigovajo nad naseljem, padajo ostre, drobne kapljice in se zbirajo v lužah po parkirišču.
Spomnila sem se na dežnik, ki je pozabljen ležal v kotu moje sobe, vendar je zdaj prepozno, da bi se vrnila ponj. Čez glavo sem si potegnila kapuco in s hitrimi koraki odšla po pločniku.
V jutranjo sivino se je pred mano grozeče dvigovala visoka opečnata zgradba, okoli katere se je trlo najstnikov, ki so izginjali skozi obokan vhod nad stopniščem. Ujela sem se v tok množice in kar naenkrat sem se znašla na dolgem šolskem hodniku in v glavi panično ponavljala številko učilnice, v katero sem bila namenjena. Hrup ostalih učencev se mi je počasi zajedal v možgane in ko sem bila že nad tem, da se obrnem in odidem nazaj domov, v varen objem postelje in zbledelih spominov, sem jo končno opazila. Učilnica št. 117. Obtavljajoče sem pritisnila na kljuko in vstopila. Vame se je zazrlo nekaj deset ljudi, nekateri so mi celo namenili nasmešek, preden so pozornost spet preusmerili drugam. Usedla sem se v zadnjo klop in poskušala izgledati čim bolj normalno. Bila sem zgodnja in učilnica se je sčasoma napolnila, v razred pa je vstopil učitelj, ki se je predstavil kot naš novi razredničar in nato začel dramatično razlagati o pomembnosti naslednjih štirih let in ob tem krilil z rokami in se nadvse trudil, da bi nas navdušil.
Njegov monolog je prekinilo sunkovito odpiranje vrat in v razred je živčno vstopilo zardelo temnolaso dekle.
"Se opravičujem, nisem našla učilnice." je pohitela, še predenj je učitelj zajel sapo.
Razumevajoče je pokimal in s kretnjo nakazal naj se usede, nato pa nadaljeval z razlago.
Zmedeno se je ozrla po razredu in se napotila v zadnjo vrsto, vmes pa se je spotaknila čez eno izmed torb, ki so malomarno ležale med klopmi, kar je povzročilo, da se je rdečica na njenih licih poglobila še za nekaj odtenkov. Nekoliko oklevajoče je postala pred praznim mestom poleg mene.
"Živjo, jaz sem Zarja. Je to mesto zasedeno?" je tiho vprašala in mi namenila sramežljiv nasmešek.
Imela je olivno rjavo polt in črne lase, ki so ji mehko padali prek ramen. Vprašujoče je dvignila obrv, jaz pa sem se zavedla, da kot popoln idiot strmim vanjo. Stresla sem z glavo in se nasmehnila.
"Ja, seveda." mi je uspelo spraviti skupaj in čutila sem, da se je rdečica z njenih lic preselila na moja.
