Zavem se toplote, ki me obdaja in s težavo odprem oči. Ležim na starem kavču pokrita z odejo potiskano z drobcenimi samorogi. Na steni mehko tiktaka ura. 10.40 zjutraj? In danes je petek, se mi zdi? Super, torej zdaj že špricam šolo. Mi vsaj ne bo treba prenašat Popularnih™.
Ampak kako dafak sem se znašla tu?
Zbadajoča bolečina v gležnju me spomni na padec v parku... ampak potem je vse nejasno.. verjetno sem padla v nezavest (spet).
Nekdo potrka na vrata. Pojavi se dekle z bakrenimi lasmi. Naenkrat se včerajšne noči popolnoma jasno spomnim. Nesigurno se nasmehne.
"Zbudila si se. Se bolje počutiš?"
Pokimam in pogled usmerim v tla.
"Hvala Elenor" zašepetam in zardim.
"Ni problema, bi čaj?"
"Ja, prosim."
Zapusti sobo in se čez nekaj minut pojavi s dvema rožnatima skodelicama čaja.
Usede se na kavč poleg mene in mi v roke potisne eno izmed skodelic.
"Izvoli."
Spet se nasmehne.
Všeč mi je njen nasmešek. V njem je nekaj toplega, nekaj kar spominja na poleten večer.
Zavem se, da strmim vanjo, zato se mentalno klofnem in hitro umaknem pogled.
"Hvala. Resno mislim. Hvala ti za vse.
Zakaj si včeraj prišla, mislim, zakaj ti je sploh mar zame?"
"Nevem, takrat ko sem se zaletela vate, se mi je zdelo, da potrebuješ nekoga."
Usmiljenje. Dovolj imam da se ljudem vedno smilim.
"Oh uboga punca, saj si ni sama kriva, da je taka kot je." by ena izmed učiteljic med malico v kabinetu
"Saj nisi v resnici taka, samo zmedena si."
By sošolka, ki je "hotela pomagat"
"Škoda, če bi šla kdaj v cerkev, bi se zagotovo popravila." by soseda, ki v življenju ni spustila nedeljske maše
Smešno, kako se vsi izogibajo besede.
Lezba. Lezba. L-e-z-b-a
Moram priznat, ni ravno najlepša beseda, ampak zakaj bi se je izogibali.
Elenor očitno opazi, da nad odgovorom nisem ravno navdušena in hitro doda: "Saj ne da nimaš nikogar, ampak jaz, am, pač sem mislila da pač-"
"Saj je ok, mogla bi it." jo prekinem in že poskusim vstat, ko začutim njeno dlan na moji podlahti.
Zdrznem se nad nenadnim dotikom.
"Prosim, ostani." reče z zaskrbljenostjo v glasu in me moledujoče pogleda s svojimi kostanjevo rjavimi očmi.
"Oprosti, če sem kaj narobe rekla, vem, da ni lahko. Vem, da se takrat v parku nisi spotaknila. Vem, da se znašajo nad tabo. Videla sem tvoje rane. Vem, zakaj ti težijo.
Dovoli mi, da ti pomagam. Prosim."
Šokirana strmim vanjo. Po licu se mi utrne solza in jezno jo obrišem v rokav. Odprem usta, a nevem kaj naj rečem. Na koncu izustim komaj slišen
"zakaj?"
"Ker vem kako se počutiš. Ker sem taka kot ti."
Osupla se sesedem nazaj na kavč.
Poskušam dojeti kaj sem ravnokar slišala. Nikoli me ni nihče tako izpostavil, počutila sem se ranljivo.
"Taka kot jaz?" ponovim.
"Torej si.. lezbijka?"
Prikima in doda: "Čeprav mi gre ta beseda na živce, raje reči samo, da so mi všeč punce."
"Si že out?"
"Ne, ti si edina ki veš. Ne povej nikomur okej? Nisem še pripravljena.
Pri tebi že vsi vejo?"
"Ne, razen moje cele šole in par sosed ne ve nihče." se nasmehnem skozi solze.
Nevem zakaj sploh jokam.
Verjetno zaradi olajšanja, ker me končno nekdo razume. Ker končno nisem več sama.
Objame me. Nisem vajena, da so mi ljudje tako blizu, zato za sekundo obmirujem preden ji vrnem objem.
Tako objeti obsediva na kavču, dokler ne zaslišiva škrtanja ključavnice v vratih.
"Fak, mami je. Skrij se v mojo sobo." reče in me porine na hodnik, stran od tople dnevne sobe.
Izberem prva vrata na hodniku in na srečo se znajdem v dekliški spalnici, za katero sklepam da je njena. Usedem se na puhasto belo posteljo in poskušam slišati kaj se dogaja v dnevni.
"Hej mami"
"Elenor, zakaj nisi v šoli?"
Hitro ji odvrne nekaj o tem da se je zjutraj slabo počutila, potem pa se izgovori, da ji je še vedno malo slabo in da bo šla malo počivat.
Zaslišim približajoče korake in čez sekundo se pojavi v sobi.
"To je bilo pa blizu." zašepeta in se zahihita.
"Kaj pa sedaj?"jo zaskrbljeno vprašam.
"Nič, saj bo kmalu odšla. Kako je tvoj gleženj?"
"Veliko bolje."
"Elenor, s kom se pogovarjaš?" se zasliši iz dnevne.
"Z nikomur mami."
"No, kakorkoli, moram it. Počivaj in veliko pij, srček. Se vidimo zvečer."
Zaloputne vrata hiše, se usede v avto se odpelje z dovoza. Opazujem kako mali avto izgine za ovinkom ulice.
"Ne bi ti bilo treba špricati pouka zaradi mene" rečem in prekinem tišino. Počutila sem se krivo, ker sem jo spravila v toliko težav.
"Ah, saj ni prvič, ne skrbi." se zareži.
Pokažem na plakat na steni, s katerega se smehlja zasedba benda The 1975.
"Jih poslušaš?" jo radovedno vprašam.
"Ne no njihov plakat imam samo za okras." mi sarkastično odgovori in zavije z očmi. "Katera pesem ti je najbolša z njihovega novega albuma?"
"Loving someone."
"Meni tudi." odvrne in se nasmehne.
Njen nasmeh me bo enkrat še ubil.
