Žarek svetlobe prodre skozi zavese in mi posveti direktno v obraz. Hvala mati narava. Zagodrnjam in pogledam na budilko na nočni omarici.
Ura je petnajst čez sedem. Fak, spet sem pozna. S sebe zbrcam odejo, zdrvim v kopalnico in se uredim, da ne zgledam kot da bi smrt sama prišla med žive, nato vase spravim nekaj kosimičev in že tečem po pločniku do šole, ki je na mojo srečo le nekaj ovinkov stran od moje hiše. V učilnico mi uspe priti ravno ob zvoncu a mi Bombica vseeno zateži. Bombica je moja učiteljica kemije, hkrati pa je tudi moja razredničarka. Milo rečeno bi lahko rekli da me ne mara.
Zakaj Bombica?
1. Je čustveno nestabilna in lahko vsakčas eksplodira in nekomu zabije šut ker je preglasno dihal,
2. Lansko leto ji je med agresivnim menjanjem bombice nalivnika bombico razneslo in vse črnilo se je razlilo po eni izmed njenih vedno snežno belih srajc.
Anyways, lahko bi rekli da sem zdaj "the outsider razreda", nihče ne govori z mano razen kadar se kdo spravi name in večino odmorov preživim sama s knjigami.
Pouk je hitro minil in razen občasnih "fak off homič" in "kva gledaš fag" je bilo danes dokaj mirno. Že se napotim v garderobo da bi se obula in zapustila ta kraj asap, ko me v omarico porine eden izmed Popularnih™ Izognem se pretepu in namesto domov, zavijem v gozd. Ravno se je začela pomlad in dan je bil prelep da bi celega preživela ujeta med štirimi stenami.
Sledim gozdni potki in se prebijem skozi gosto leskovo grmovje, nakar se mi odpre poznan razgled na jaso, poraslo z nekaj brezami in divjim cvetjem. Prvič sem sem prišla z atijem ko sva bila na sprehodu. Bila sem še majhna in kraj se mi je zdel čaroben. Našla sem si celo brezo, katere veje so bile ravnopravšnje za plezanje in posedanje v krošnji. Tu sem z njim preživela veliko poletij. Od kar je umrl je ta kraj postal le še eden izmed bolečih spominov.
Vendar zdaj večkrat pridem sem da si zbistrim misli in poskušam pozabiti na vse sranje.
Splezam na drevo in glavo naslonim na vejo. Vdihnem vlažen gozdni zrak in za trenutek zatisnem oči.
Še dobro, da tu okoli ne hodi veliko ljudi, sicer bi videli petnajstletnico kako sedi na veji kot nekakšna žalostna sova.
Nekaj se zašumi za brstečim leskovim grmom in na jaso pristopica drobna srnica s svojo mamo za sabo. Očarana nad trenutkom zajamem sapo, srnica se zdrzne in steče k mami, ta pa le našpiči ušesa in se začne pasti.
Kar se da tiho poskušam oditi, vendar me opazita in zbežita nazaj v gozd.
***
Tedni minevajo. Izgubila sem občutek za čas in monotonost vsakdana me počasi duši.
Popularni™ nekaj vpijejo za mano.
Ne razumem jih. Ne zavem se ko me nekdo porine, da padem na grob asfalt. Nekaj grozljivo zaškrta in bolečina ostra kot bodalo zareže skozi mene. Zaprem oči in upam, da če bom dovolj dolgo mižala, bom nehala obstajati. Hitro bitje mojega srca me opozarja, da se to ne bo zgodilo. Smeh Popularnih™ se oddaljuje. Poskušam vstati. Bolečina v nogi postane ostrejša in me potisne nazaj na tla.
Kaj pa zdaj?
Prevalim se in iz žepa potegnem telefon. Ugriznem se v ustnico. Naj koga pokličem? Ne morem poklicati mami, ker bo zagnala paniko.
Nikogar drugega nimam....razen... mogoče....mogoče bi lahko...ne raje ne....ah jebeš...
Pritisnem kliči in čakam.
"Ja?" se zasliši z druge strani.
"Hej" moj glas se zlomi in za trenutek se še bolj sovražim.
"Am.. Kdo kliče?"
Premolk.
"Se mogoče spomniš tiste punce, ki si jo zbila pred stanovanjem št. 72 nekaj tednov nazaj?"
"Ja.. Še enkrat sori.. A si okej?
"Ubistvu ne.. Jaz sem..am.. padla.. in kind of ne morem vstat"
"Omg počakaj te pridem iskat"
Nevem zakaj ji je sploh mar zame, saj sem ji popolna neznanka.
Povem ji kje sem in kmalu v polmraku zagledam silhueto, ki panično teče proti meni. Kmalu se mi dovolj približa, da vidim njen zaskrbljen obraz in razmršene bakreno rdeče lase, ki ji padajo čez oči.
"Hej" spet izdavim.
"Kaj se je zgodilo?Imaš kaj zlomljeno!? A kličem zdravnika!? Kaj te boli?" dobim v odgovor.
"Ne, ne saj je kul, samo a mi pomagaš it do doma?"
"Si prepričana, da ne potrebuješ zdravnika, mislim kaj pa če imaš kaj zlomljeno?"
Poskusim premakniti nogo. Uspe mi vendar se pri tem zdrznem zaradi bolečine.
"Ne pomoje je samo zvito"
"Kako ti je spoh uspelo tako pasti?"
"Nevem pač spotaknila sem se" ji odvrnem in pogled usmerim v tla.
Nikoli nisem znala lagati. Nejeverno me pogleda in se mi pomaga postavit na noge. Z njeno pomočjo počasi odšepam do bloka. Med potjo me sprašuje vse mogoče stvari, kot da bi bila situacija popolnoma normalna.
"In na katero šolo misliš iti naslednje leto?
"Nevem, nisem še ravno razmišljala o tem."
"Jaz bom pomoje šla na gimnazijo, samo nevem a naj grem na to v Kranju ali v Ljubljani. Ali bom pa mogoče šla na biotehniško, ampak vsi pravijo, da grejo tja samo geeki. Saj ne da je z geeki kaj narobe, samo nevem če si res želim tja in...
Ali ona sploh kdaj neha govorit? Zaradi udarca se mi je rahlo vrtelo in njene besede so se počasi začele zlivati z zvoki večernega mesta, dokler jih ni nadomestila popolna tišina.
