Poglavje 4

45 11 0
                                    

...videla sem nekega moškega...ki se je sklanjal nad nekaj...mogoče truplo?...čakaj, TRUPLO?!...vzdvignil je roko in v njej se je nekaj zalesketalo...verjetno nož...zabodel je truplo....ne, ni bilo truplo, ker se je premaknilo, hotelo se je braniti, a ga/jo je moški zaustavil in zabodel še enkrat...in še enkrat...in še enkrat!!!...stala sem tam, kot vkopana, pozabila sem na wc, tekmovanje in na soplesalke...moški se je dvignil in pogledal okoli sebe in pogled se mu je ustavil na meni. Imel je temne, ravne lase, ki so mu segali do ramen in čuden kljukast nos-zgledal je prav grozno. Spogledala sva se in potem se je že namenil proti meni, ko se je ustavil in zbežal proč. Kmalu zatem je do mene prišla Nika. Šele takrat sem se zavedla, kaj se je v resnici zgodilo...začela sem kričati. Vsi so se začeli ozerati proti meni. Nika me je seveda spraševala kaj je narobe, jaz pa sem lahko izdavila samo nekaj podobnega kot ,,zabodel!,, in kazala sem proti mestu, kjer je ležalo truplo. Prijela me je nekakšna histerija, ne vem, kaj me je prijelo. Jaz sem še vedno stala na mestu, ko je končno neka gospa šla pogledat, kamor sem kazala. Tudi ona je zakričala, nato pa nekoga poklicala po telefonu. Čez nekaj minut so se zaslišale sirene in prišla je policija. Dogodkov se ne spovnem povsem, vse je zamegljeno...Nekaj so me omenjali, nato pa je k meni stopil policist in mi nekaj govoril. Seveda nisem nič razumela...kmalu je bila tam cela množica, med njimi tudi naša plesna skupina...k meni je stopila trenerka in nekaj rekla, da bom morala z policisti, ker sem bila priča umora...nekaj, da me noče pustiti same in da bo šla z mano, tako da sva se usedli v policijski avtomobil in odpeljali so naju. Neka gospa je prevajala. Ko smo prispeli so naju odvedli v nekakšno pisarno, kjer so me izprašali-vse podrobnosti, kaj sem videla...na koncu so mi rekli, da sem priča umora...in da moram v nek program za zaščito prič...trenerka se je prepirala z njimi v tujem jeziku-verjetno madžarščini. Na koncu je popustila in mogli sva počakati na hodniku-to se spovnem, da se je zeloo vleklo. Čez nekaj časa so policisti prišli ven iz pisarne in prevajalka je naznanila besede, ki so se mi utisnile v spomin ,,znami boš šla. Premestili te bomo nekam, kjer te morilec ne bo našel.

Priča umoruWhere stories live. Discover now