Tisto geslo.

3.

torek

V šoli sem poiskala Klaro in ji povedala, da greva po šoli k meni. Čakali sva na avtobus, sem omenila, da na avtobus hodi tudi Aleks in seveda iztopi na isti postaji kot jaz. Torej bilo je čudno na avtobusu me ni niti pogledal, ko pa smo vsi trije iztopili je kar naenkrat vprašal "Torej prideta na zabavo?" samo pogledali sva ga in odšli k meni. Čutila sem, da je bil presenečen.

Bili sva v moji sobi, prva stvar, ko je Klara vstopila je bil moj kij poleg mojega ogledala zraven postelje... takšna najstnica kot sem jaz mora seveda imeti zaščito, kaj če bi me kdo želel ugrabiti čez moj balkon, kot sem rekla je hitro dostopen, ugrabitelj bi lahko samo razbil okno in me vzel, in kaj jaz pa naj bi se branila z ne ošiljenim svinčnikom? ni šans. Vse sem ji razložila in se je samo zasmejala. Smešno je res ampak varnost je pomembna.

Klara mi je povedala podrobnosti zabave, kje, kdaj in seveda dress code...elegantno...kakšna zabava za začetek šole ima dress code elegantno saj nismo v kraljestvu...poleg tega imam 2 tako rečeni elegantni obleki bordo rdeča je moja, smaragdno zelena pa je Alinina. Težka izbira. Klara pravi, da gre v temno modri. Kje je Alina ko jo rabim...

Klara je odšla, jaz pa...no ja...družinski wifi, največja groza tega sveta, nemore biti hujše kot neprestano štekanje, nimam sorojencev, samo jaz mami in oči, šteka pa samo zato ker je star kot zemlja. Bolje stara zemlja kot, da kdo drug uporablja moj wifi.

Kot vsak dan je čas za pokopališče, iskreno poleg moje sobe drugi kraj kjer se počutim varno.

Še 6dni pa boš 17 Alina.

"Jutr grem na žurko veš. Zbiram med dvema oblekama, tvojo in mojo, sej vem da bi mi jo ti ponavadi zbrala ampak zdej sem prepuščena sama seb nevem kaj bom brez tebe..."

Kapucar...sedel je poleg stare lipe blizu Alininega groba in mene...kakšne 6m stran. Zagotovo je slišal kaj sem rekla. Ni mi mar če me nek neznanec sliši o nepomembni stvari. Dala bi mu kakšni 30 let po postavi, glede na to da je imel kapuco in vedno gledal v tla nisem nikoli videla njegovega obraza.

Izgleda kot da me riše, živčna postajam, lepo sem se postavila, slika je pa le slika in na vsaki sliki se trudimo izpasti lepo čeprav nisem ravno lepa, ko jokam svoji pokojni najboljši prijateljici haha. Risal je z svinčnikom, kar mi iskreno ustreza saj svinčnik poda žalostno tematiko glede na to, da sem na pokopališču. Nisem ga gledala, samo tipkala sem v svoj dnevnik kot po navadi. Kihnil je. Skoraj sem rekla na zdravje vendar nisem.

Odšla sem domov in si naredila zajest ter odšla v svojo sobo.

Deževati je začelo. Obožujem dež. Grem na balkon in spustim balkonsko streho da nebom premočena in začnem iskati inspiracije za jutri. Kodri ali ravni lasje, petke ali allstarke, rdeča ali zelena obleka, kakšen makeup? Ženski problemi so res nočna mora.

Aleksa ni bilo doma, zavese so bile odgrnjene...tam...tam notri...bila je slika...narisana s svinčnikom...megleno sem videla saj je bilo res daleč...bilo je res veliko slik in vse so bile narisane samo s svinčnikom, nisem si upala trditi, da sem to jaz na pokopališču in da je on kapucar. Ne. Ni bila. Bila je slika deklice ki objema medvedka, prehitro sem sumila.

Zaspala sem prej kot ponavadi.