Tisto geslo.

7

"Okej torej baje planirajo jutr nardit party na zunanjem bazenu" je hitro rekel.

"A nas ni mal preveč da bi to nardil" sem mu začudeno odvrnila.

Rekel je da je bila to zamisel od naše ravnateljice in da je že vse določeno. 

Z mislimi sem odplavala stran od tega kar je govoril, sploh nisem slišala kaj je prihajalo iz njegovih ust. Razmišljala sem samo o Aleksu in o...noja tisti punci.

"Lorena ji je ime" samo to je rekel in pogledal stran.

"Kaj, komu?" sem začudeno vprašala.

"Njegovi prjatlci, lej Ema mislm da bi blo mogoč bolš da si najdš neki da ga spravš iz svoje glave, ker postaja že očitno" se je začel glasno smejat.

"Ignorira me, in jaz njega. Nč več kokr to" sem pripomnila. Mogoče ni bilo videti ampak moj nasmeh je počasi izginjal.

"Zamenjajva temo"

Vzel je zvočnik in predvajal glasno glasbo za plesanje. Prijel me je za roko med tem ko sva se oba smejala. Glasba je bila počasna zato sva sledila ritmu. 

"A poznaš eno Alino iz 3.A" je rekel.

Moje srce se je ustavilo, zvrtelo se mi je v glavi, nisem več čutila svojega telesa.

Stemnilo se mi je pred očmi.

Petrov pogled:

Vem da tega nebi smel vprašati. Ampak samo zanima me če jo pozna, ker mi je všeč. Takoj ko je izgubila zavest sem šel po pomoč. Tekel sem po vseh hodnik dokler nisem srečal...Aleksa. Edini je bil še buden, ni mi preostalo drugega. 

Iskal je srčni utrip, vendar ga ni bilo. Priznam, solze so se mi že začele nabirati, ampak lahko vidim, Aleks je zaskrbljen, skrbi ga zanjo.  

...

Zdravniki so jo odpeljali v sobo, nisva smela notri.

"Alino sem omenil" sem potiho rekel.

Prijel se je za glavo in s pestjo udaril ob steno.

"Ampak ne njene Aline, samo ena Alina mi je všeč in..." takrat so se mi vlile solze

"Res nočem bit kriv da zarad mene umre" prijel sem se za glavo in premišljeval.

Aleks me je objel, videl sem tisto solzo v njegovem očesu.

...

"Izpustili jo bomo ko se zbudi, predvidevamo da bo to zjutraj" je poročal zdravnik.

"Bom jaz ostal pri njej" se je ponudil Aleks.

Samo nasmehnil sem se v smisli "vem kaj misliš" 

"Kaj" je odvrnil in se zasmejal.

"Nič" sem rekel in pomahal v slovo.

(nazaj na Emin pogled):

Vse me je bolelo, ko sem se zbudila. Aleks je spal na stolu poleg mene. Vrtelo se mi je, a mi je ševedno uspelo vstati iz postelje. Ravno ko sem zaprla vrata se je Aleks zbudil, saj sem slišala kako je zakričal moje ime. 

Tako hitro je pritekel iz sobe, da je videl da sem šla na stranišče, zaklenila sem vrata.

Pogledala sem se v ogledalo. O groza. Pred mojo največjo ljubeznijo sem izpadla kot klovn. Moja maskara je bila povsod po mojem obrazu, predvidevam da jo je nekdo želel odstranit vendar ni vedel kako...

Umila sem si obraz, usta sem si sprala z vodo glede nato da nisem imela zobne ščetke.

Potrkal je na vrata.

"Zasedeno" sem komaj da zakričala in se delala kot da nevem da je on.

"Aleks je" dih mi je zastal.

"Ema kaj je narobe?" je rekel s tihim glasom vendar sem ga vseeno slišala.

"Nič" sem strmela sama vase v ogledalu.

"Povej mi" je rekel

"Zakaj ti je mar?" začutila sem kako se mi nabirajo solze.

"Ema, odpri, prosm"

Za trenutek sem premislila, nato pa odprla vrata in pokukala ven.

"A si jokala?" je rekel z zaskrblejnim glasom. "Ema... kaj je narobe?" je vprašal.

"Nič vse je v redu" sem rekla ko sem zaprla vrata.

Njegova roka je preprečila da bi se vrata popolnoma zaprla. Odrinil jih je tako močno da se je lahko zrinil noter.

"To je ženski wc" sem odvrnila in se odšla nazaj v sobo preoblečt.

"Naj te vsaj peljem nazaj" je rekel ko sem se dokončno preoblekla.

Že sem hotela nekaj reči ko je do njega prišla LORENA in moje srce se je razpočilo. 

"Hejjjj, kjesi biu celo jutro, pogrešala sem te" je rekla v tistem nadležnem glasu.

"Ni treba šef " sem odvrnila in odšla.

Njegov izraz na obrazu se je spremenil.

Poklicla sem Petra če me pride iskat, med čakanjem sem planirala kaj bom oblekla za na bazen.

...