Ime mu je bilo David. Tistega dne so ga prvič poslali k meni. Udaril je sošolca, čeprav je bil drugače miren in ni iskal problemov. Tako sva obsedela v pisarni. Nikoli ga še nisem videla. Imela sem še veliko dela, zato sem si ga hitro ogledala in začela kot običajno." Torej." Dvignila sem glavo. Vračal mi je pogled in molčal. Odvrnila sem oči. "Najbrž nisi tukaj za malenkost. Kaj se je zgodilo?" Trenutek me je motril. Potem je spregovoril: "Ali to rečete vsakemu?" Izzival me je s pogledom. Preslišala sem zbodljaj. V meni pa se je nekaj spremenilo. Spet je začel: "Jah. Udaril sem ga. Kaj me je pa izzival." To je navrgel brezbrižno, ampak obraz se mu je komaj opazno spačil. Ni mu bilo vseeno. Še vedno sem listala po papirjih, ampak vedno, ko sem ga ošinila s pogledom, je zrl nazaj. Ni sklanjal glave. Ni popuščal. Ni obžaloval. "Kaj je rekel?" Takrat sem se kamnito zazrla vanj. Če niste študirali psihologije, ne poznate tega izraza, ki sem ga videla na njem. Močno se je trudil, da ne bi pokazal čustev. Zunanji opazovalec ne bi opazil ničesar. Vendar sem videla že dosti obrazov, da sem razbrala njegove misli. Spomin ga je zadel. Najraje bi mu povedala, da mene ni preslepil. Da vem, kaj čuti. Zdaj sem vesela, da sem bila tiho. Prvič zato, ker bi se potem gotovo zaprl in ne bi izvedela nič več. Drugič pa zato, ker sem se motila. Nisem vedela, kaj čuti. Še zdaleč ne vsega.
YOU ARE READING
David
General FictionDavid je miren in vase zaprt fant, ki se tistega dne znajde v pisarni šolske psihologinje. Njej se zdi, da je fant kljub svoji mladosti v sebi nosi bolečino in ga je življenje že utrdilo. Takrat David pove svojo zgodbo, ki kaže lepoto življenja tudi...
