David

17. poglavje

Miha je za mano stopil čez nekaj, kar je bil včasih in obstal pred veliko staro omaro. Opazil je revijo in kemični svinčnik, ki sta očitno izdtopala iz umazane okolice. "Tukaj si bil... pet dni?" Skomignil sem. Razgledal se je. "Zakaj..." je začel. "Stoj. Najprej ti. Zakaj si bil pri nama? Zakaj te jaz ne poznam? Kdo sploh si?" Strogo sem ga pogledal. Zavzdihnil je. "Prav imaš. Sem Miha Vever..." "Uau. Če bi bilo moji mami ime Ica, in bi se poročila, bi bila VeverIca. Ha. Ha. Ha." Potrudil sem se, da sem glas prežel s prezirom. "K - kaj?" Njegov glas je povedal vse. Zardel sem. Ta šala je bila tako bedna. Ojoj. VeverIca. Poskušal sem prikriti svoj polom. "Dajmo, nič še nisi povedal." Še vedno je premleval mojo besedno igro. Potem je opustil zadnjo upanje. "Torej Miha. Zdravnik sem. S tvojo mamo sva bila sošolca v osemletki. Srečala sva se v trgovini, in povabila me je na kavo." Skomignil je. "To je vse. No, potem si prišel ti, in kmalu..." "Imaš družino? Si ločen?" Presenečeno je obmolknil. "Ne," je naposled dejal. "Lažeš." "Ne, res ne. Samo... moja starša sta se ločila." Žalostno je zmajal z glavo. "Tega ne bi privoščil svojim otrokom. Če bi jih imel." Nisem vedel, kaj bi odgovoril. "Žal mi je." Odmahnil je. "Ni važno. Minilo je. Ampak ti... Kaj je bilo? Vesna je jokala, potem pa te ni bilo sedem dni. To je veliko. Zakaj?" Skoraj bi mu povedal. Potem sem se ustavil. "Ne poznaš mame. Ne poznaš mene. Preteklost je mimo. Nihče ni enak kot prej. Prav nobene povezave z nama nimaš. Pojdi. Nič ne boš izvedel." Uporno sem odmaknil pogled in čakal. Iznenada mi je dvignil obraz, da sem ga gledal v oči. "Poslušaj. Prav imaš. Nobene povezave s tabo nimam. Z mamo sva bila sošolca pred dvajsetimi leti. Pa vseeno. Rabi pomoč. Ti rabiš pomoč. Ko si izginil, je bila sesuta. Ti si vse, kar ima. Pomagal sem ji sprožiti iskanje. Če hočeš, bom izginil takoj, ko se boš vrnil. Ne bosta me potrebovala. Lahko bi te preprosto odpeljal na policijo, ampak sem ti dal še eno možnost. Povej mi, kaj je narobe. Potem rešiva problem in domov se boš vrnil prostovoljno. Potem bom odšel. Prav?" Pomislil sem na mamo. Gotovo jo je zelo prizadelo. Ampak... Mark. Spomini so me prikovali sem. Kako se bom vrnil. Kako ji bom pogledal v oči. Še enkrat sem pogledal v Mihov obraz. Robert. Vsi moški so taki. Tudi moj oče. In tudi on. "Imata kaj z mamo?" sem naravnost vprašal. Najbrž sem ga samo presenetil... Ne. Predolgo razmišlja. Vedel sem. Tak je kot drugi. Takrat je spregovoril: "Zakaj tako misliš?" Stisnil sem ustnice. "Ker tako je. Vsi ste taki. Kot da je mama nepomembna. Nobeden od vas je ni vreden." Od besa sem skoraj jokal. "Tudi ti si tak! Še enkrat ji boste zlomili srce! Ni pošteno!" Bil je zbegan. "Ne vem ravno, kaj mi hočeš povedati, ampak nisem tak. S tvojo mamo nimam nobenih načrtov. Saj sem ti povedal. Stara prijatelja sva. Pomagal sem ji. Nič drugega." Nisem več zbrano razmišljal. "Lažeš! Kot vsi ostali. Umazani lažnivci! Izgini! Pusti me pri miru! Ne rabim tvoje pomoči! Nočem te več videti!" Stal je pred mano in poskušal razumeti situacijo. "David, David, umiri se. Gotovo je kakšna logična razlaga. Umiri se prosim." Jaz pa sem srepel vanj in kričal. "Stran od mene. Stran!" Odprl je usta, vendar ni nič rekel. Odšel je. Sesedel sem se na tla in zajokal.