David

19. poglavje

"Nimam očeta. Zapustil me je, preden sem se rodil. Ne morem reči, da mi je vseeno zanj, vendar sem se navadil. Z mamo sva živela sama, dokler ni prišel Robert." Miha me je že hotel vprašati, pa sem ga prekinil. "Seveda, ti ga ne poznaš." V meni je vrelo. "Ti ni mama nič povedala?" sem se delal presenečenega. "Kaj pa o mojem bratcu? Tudi nič?" Skremžil sem se, on pa je pogledal v tla. "Oprosti, ne vem o čem govoriš." Zavzdihnil sem. On ni nič kriv, sem si rekel. Zasluži si izvedeti resnico. Povedal sem mu vse. Bil je dober poslušalec. Ko sem govoril o tem, kako sem osramotil Roberta, se je rahlo nasmehnil. Povedal sem mu za mamino božično darilo, za Marka. Dvignil je obrvi, vendar je ostal tiho. In o tistem, kar sem po nesreči slišal, grožnjo 'če ga obdržiš,te bom zapustil...' Zdaj sem vedel, o kom je govoril. In to je ugotovil tudi Miha. Obraz se mu je zmračil. "Ne. O, ne. Saj ni..." "Zato sem zbežal," sem povzel. "Takrat mi je mama povedala, kaj se je odločila. In ta," pokazal sem na plišasto igračo, "je bil za Marka."

Dolgo je bil tiho. "Zelo mi je žal za tvojega brata,  je tiho rekel. Čutil sem, kako spet postajam žalosten zaradi te izgube, zaradi bratca, ki ga nikoli ne bom spoznal.

Oglasil se je Miha:"Če hočeš, lahko grem. Naredil sem tisto, kar sem moral. Zdaj si doma. Saj ne boš spet pobegnil?" "Ne." Tišina. "Tvoja mama pride ob petih. Hm. Bodi priden. Jaz grem." Vstal je. "Ne," sem rekel še enkrat. "Ostani. Nočem biti sam." Usedel se je nazaj in se popraskal po glavi. "No, bi rad še kaj povedal? Kaj si delal vse te dni?" Skomignil sem. Spomnil sem se vseh dni, ki sem jih preživel zunaj. Je bil res cel teden? Vendar nisem hotel govoriti o tem. "Nič posebnega. Jedel sem in spal. Šel sem v knjižnico. Imel sem nekaj denarja." Spomnil sem se skrivnostne majhne punčke, ki sem jo srečal. Nisem je omenil Mihu. Večinoma zato, ker nisem vedel, kaj naj si mislim o tem dogodku. Oba sva molčala, potem pa sem spregovoril: "Vsi moški, ki okoli mene so pokvarjeni. Kako naj vem, da si drugačen?" Pomislil je. "Se ti zdi, da sem pokvarjen?" Utihnil sem. Ni se mi zdel slab, čeprav sem ga komaj poznal. "Poleg tega niso vsi moški slabi. Zagotovo poznaš koga, ki ni," je nadaljeval. Namrščil sem se. Vsi res ne, sem pomislil. Ampak moj oče je bil strahopetec. Zapustil je mene in mamo. Robert je izkoristil in grozil mami. Zaradi njega ni več Marka. Tega ne morem pozabiti. Miha je uganil, kaj razmišljam. "Žal mi je, da imaš tako slabe izkušnje. Nič od tega se ne bi smelo zgoditi," je mirno rekel. "Vendar veš, da imam prav. Ne smeš soditi kogarkoli drugega zaradi tvojega očeta ali Roberta. Poleg tega," je razmišljal. "Nisi v njuni koži. Prav imaš, oba sta naredila nedopustne stvari. Vendar ne veš vsega. Svojega očeta niti ne poznaš." Zmajal je z glavo. "Mislim, kdo je ta Robert? Kako lahko..."

Vendar ga nisem več poslušal. Prav je imel. Nisem poznal svojega očeta. Vendar sem bil odločen, da to spremenim. Našel ga bom.