David

13. poglavje

Čeprav sem se zavedal, da bom utonil v vseh teh podatkih, sem se veselil, da bom našel odgovor. Hotel sem kar takoj pogledati v slovar, vendar ko je knjižičarka že tretjič šla mimo mene sem dojel, da to dela namenoma. Nadzorovala me je. Nisem hotel prehitro nehati z branjem, iz preprostega razloga, moje trme. Nisem hotel, da misli, da sem obupal. Razlog je nesmiseln, pa vendar sem bral do večera. Knjigo sem pustil na mizi in odšel odločen, da se vrnem naslednji dan.

                                                                                       *
V 'domovanju' sem dolgo razmišljal, ali naj se vseeno včlanim v knjižnico. Potem sem pogledal okoli sebe. V to luknjo ne bi smel prinesti knjig. Sitna gospa za pultom zagotovo ne bi bila zadovoljna. Nekaj me je zdramilo iz razmišljanja. Zavel je veter. Bundo sem si zapel do brade in se stisnil v dve gubi. Pihalo je vse močneje in misel na spanje je bila le še prazno upanje. Saj ne bo dolgo trajalo, sem se miril. Stari miselni strah se je vrnil. Lahko preživiš teh pet minut? Boš zmrznil? Si zelo lačen? Stisnil sem se ob steno in se zvil v klobčič. Veter je začel tuliti čez strehe in začel sem tiho jokati. Kako je mraz. Zebe me. Zebe... Tedaj sem skočil pokonci. Tako ne bo šlo. Izklopil sem se. Vse sem potisnil globoko v srce in stekel. Poslušal sem veter, ki mi je vihral okoli glave, dokler nisem zaslutil njegove neslišne melodije. Tema me je kar naenkrat  skrivala, ni mi škodila. Pomirjen sem se vrnil nazaj. Za srečo se vsak odloči sam.

Povečerjal sem in jutro se naenkrat ni zdelo tako oddaljeno. Strahopetec si. V glavo mi je zarezal temen glas. Dlje kot boš bežal, huje bo. Robert. Kje pa imaš očeta? Oho, kje pa je tvoja mamica? Kar sam? Ti ubogi mali pankrt. Tvoj oče. Zdaj pa pozabi nanj. Pozabi na Marka. Mama je zahlipala. Izgini! Izgini! Svetloba. Stal sem na robu. Veter je pel. V rokah sem držal medvedka, nikoli podarjeno darilo Marku. Dvignil sem ga, da se je sapa igrala z njim in v nekem hipu razklenil dlan. Zakaj sem mislil, da bo poletel. Kot bi bil presenečen, ga je sunek vetra zadnjič dvignil v zrak, nato pa ga je izpustil v globino. Gledal sem, kako je padal. Ko se je na svoji poti prvič odbil, sem začutil, da z njim padajo vse moje skrbi, vsa moja čustva. Strah. Jeza. Kar sem hranil v sebi, se je razbilo na dnu. Ko sem se obrnil in odšel, pa nisem čutil odrešenja. Bil sem prazen. Vse je izginilo. Ni več bolelo, pa vendar je bilo slabo. Samo hodil sem, ne več človeški.

Zbudil sem se. Sanje. Bolj ko sem se zavedal sveta, bolj so spomini nanje bledeli. Prisilil sem se, da sem se spomnil vseh podrobnosti. Vzel sem kuli in zapisal. Robert. Mama. Medvedek. Nezavedno sem segel v globok notranji žep bunde. Še vedno je bil tam. Poskušal sem odgnati misel, da so te sanje le posledica čudnega spleta spominov. Morajo pomeniti nekaj več. Odločil sem se, da se ne bom nikoli vdal. Ne bom zaklepal svoje notranjosti.

To sem jaz. In če koga to moti, mu ne morem pomagati.