David

Medigra

Naslonila sem se na mizo in plitvo vdihnila. "Nadaljuj." Še kar naprej je strmel vame. Potem je samo vstal in se začel odpravljati. "Ne. Čakaj. Povej mi do konca," sem se prestrašila. Njegov pogled je bil zdaj nenavaden. Napol oster in napol pomilovalen, posmehljiv. Pogledala sem v tla. "Sovražim, da me pomilujejo." "Saj..." "Seveda me. Misliš si 'ubogi revež'. Vsi so taki." Bila sem presunjena. "Vrni se jutri. Kadarkoli." Rahlo se je nasmehnil in stopil skozi vrata.

                                *

Moje misli so imele tega dne opravka le z eno stvarjo: z ubogim, mirnim, skrivnostnim fantom po imenu David. Na srečo tistega dne ni bilo drugih 'strank'. Tako sem vzela papir in začela pisati. Ker nekaterih stvari pač ne moreš razumeti z glavo. Slutiš jih v srcu.

Prišla sem domov. "Naporen dan?" Dvignila sem pogled. Matej, moj čudoviti mož. Skomignila sem. Razumel je kot vedno. Problemi ljudi, ki jih še jaz ne morem razumeti, kaj šele on, so bili del mojega vsakdana. Nisem želela, da morijo še njega. Nikoli se nisva pogovarjala o mojih primerih. To sva se dogovorila že pred poroko. "Kje sta otroka?" "Pri babici. Prespala bosta." Pripravil je večerjo. Čudno me je gledal, ker sem molčala. Najbrž je razglabljal, kakšen primer me teži danes. "Veš kaj je naredil Robert?" je počasi začel. Ker sem dvignila pogled, je nadaljeval. "No, saj ga ne poznaš. Moj novi šef je." "Govoril si mi že o njem. Menda se je končno poročil." "To je on. In veš kaj je naredil? Ločil se je! Pa ima dva otroka. Jaz sem mu že skoraj rekel:
"Robi, kaj zdaj serješ. Odloči se že. Ne moreš se poročiti, če nisi prepričan. Ne moreš imeti otrok z nekom, ki ga ne misliš ljubit celo življenje..." Nisem več poslušala. Počasi sem nekaj dojemala. "Robi?" sem ga prekinila. "Ja. Ime mu je Robert, vendar nam kar naprej govori: 'Reci mi kar Robi.'..." "Robi... Robi!" "Sara? Si v redu?" me je zaskrbljeno vprašal. "Matej... Saj vem, da se ne pogovarjava o moji službi, ampak to moram nekomu povedati. Saj vem, ni prav, da te obremenjujem še s tem..." "Povej," me je prekinil in se nasmehnil. In sem mu povedala. Vso Davidovo zgodbo. "S takšnim gnusom je izrekel njegovo ime... Tako ga sovraži. No, in ko si omenil šefa... Res je nora ideja." Umolknila sem. "Kaj hočeš reči?" "No, ime mu je Robert. In tudi njemu je rekel, naj ga kliče Robi. Vendar je lahko samo naklučje." Posvetilo se mu je. "Misliš, da je to ista oseba?" "Nisem prepričana. Raje pozabi." Odšla sem v kopalnico in ga pustila razmišljati.

Naslednji dan je prišel domov drugačen. Ne vem, kako naj opišem njegov izraz. Bil je ponosen. "Nekaj ti moram povedati. Gotovo te bo zanimalo." Začel je pripovedovati. Ko je šel v službo je takoj zavil v Robertovo pisarno. "Robert,"je sladko začel. "Se spomniš kakšne Vesne?" "Vesne? O, to je bila tista obupana pijanka z mulcem... Kako mu je že bilo ime?" "David?" je suho rekel Matej. "Davi, točno! In veš, to še ni vse. Ženska je zanosila! Čisti zares. In je mislila, da bom jaz en srečen očka za njeno mularijo..." Dalj ni prišel, ker ga je neka železno trda roka udarila po zobeh. "Ti prasec," je rekel Matej in  zapustil stavbo.

"Oh, Matej. Vedno se spravljaš v težave," sem se zasmejala. Potem sem tiho rekla: "Hvala." "Zakaj?" "Ker si to naredil namesto mene."