David

15. poglavje

Gledal sem za njo. Ko sem se obračal, pa sem z očmi zadel tisto gospo. Še vedno je stala tam in me osuplo gledala. Tedaj sem se zavedel, da so moji lasje mokri in razmršeni, ko sem se pogladil po njih, pa mi je na rokah ostal prah. Stal sem pred popisano fasado zapuščene trgovine. Sladko sem se nasmehnil in z zadržanim tekom odšel s prizorišča. Enkrat samkrat sem se ozrl in takrat je fina gospa molila glavo v zaprašeno trgovino. Nasmehnil sem se.

Mahnil sem jo proti knjižnici. Sneg mi je škripal pod nogami. Zmajal sem z glavo, ko sem zagledal izpuhe množice avtomobilov. Ob tem času je bila na cesti gneča, in v mrzlem zimskem zraku se je videl vsak dim. Oblački so bili podobni tistim, ki so se mi kadili iz ust, le da so bili za vsaj pet odtenkov temnejši, in skoraj bi prisegel, da vidim škodljive trdne delce. O njih so govorili po televiziji; Pozor: koncentracija trdnih delcev na liter zraka je strmo naraslo, kar je domnevno posledica prekomerne uporabe pirotehnike. Starejšim, majhnim otrokom in pljučnim bolnikom svetujemo, naj se zadržujejo v zaprtih prostorih....

Mojo pozornost je pritegnil plakat, obešen na drogu obcestne svetilke. Približal sem se in ugotovil, da sem v večjih težavah, kot sem si mislil. Plakat je razglašal: Pogrešan je DAVID ŽAGAR.Star je skoraj enajst let. Ima rjave lase in zelene oči. Oblečen je v kavbojke in rdečo bundo. Kdor ga je videl, ali ima kakršnokoli informacijo o njem, naj mi prosim sporoči na: Vesna Žagar - 040 642 497
Obupana mamica

Ozrl sem se naokoli. Ljudje so hodili naokoli. Čeprav se ni nihče zmenil zame, bi že en natančnejši pogled zadoščal... Takrat sem se spomnil, kako lačen sem. Zdaj vendar ne morem v trgovino. Celo telo se je upiralo temu vzroku, tako da je bila pamet v manjšini. Posledično sem prestopil vrata supermarketa. Ko sem hodil mimo že pripravljenih jedi, mi je grozno zadišalo, zato sem si brez pomisleka kupil pečenega piščanca, čeprav je bil svinjsko drag. Ko sem se jasneje najedel, in je lakota spustila iz primeža moje možgane, sem dojel, kako slaba ideja je bila to. Kako bom preživel brez denarja? V glavi se mi je naslikal prizor, kako na ulici igram harmoniko. Ovrgel sem ga še hitreje, kot je prišel. Spomnil sem se gospe, ki je čudno buljila vame. Nemara je že videla plakat, in je zdaj na policiji. Nisem več odlašal. Cilj: knjižnica.

Iz hrupa jutranjega prometa sem vstopil skozi velika steklena vrata. Na videz brezbrižno sem se napotil med police. "Hej, ti!" sem zaslišal za hrbtom. Tega sem se bal. Če je knjižničarka že videla plakat, ne bi imela zadržkov, da bi me prijavila. Naredil sem se gluhega, in si ogledoval police. "Hej!" Prijela me je za rame in me zasukala, da me je gledala v obraz. Še enkrat si me je ogledala. "Kako ti je ime?" Imela je... zmagoslaven glas. "Kostja," sem bleknil in jo neumno pogledal. Njen obraz je upadel. Pogled je vlekla po meni in skoraj sem slišal, kako kljuka v glavi: rjavi lasje, zelene oči, hlače, bunda... Seveda je videla plakat. Mama jih je najbrž razobesila po vsem mestu. "Si prepričan...  Hočem reči, govoriš resnico?" "Zakaj je ne bi?" sem zaključil, in se delal, da me neka knjiga z naslovom Zgodovina gastronomije še posebej zanima. "Bi mi lahko našli knjigo Obsežni znanstveni slovar? Prejšnjič sem jo bral," sem pohlevno rekel, preden je odšla. "Izposojena je," je špičasto rekla. Samo skomignil sem. "Pa nič." Zanimivo pa je, da se zgodba s Slovarjem še ni končala. Ravno sem se potapljal v knjigo Potovanje v središče Zemlje, ko sem zaslišal udarjanje petk po parketu. Dvignil sem glavo in zagledal knjižničarko, kako je iz police blizu mene vlekla debelo knjigo. Uganete, katero... "O, pa ga le imate," sem veselo rekel. Pogledala me je kot majhna punčka, ki so jo zalotili pri kraji bonbonov. Pristopila je, treščila knjigo na mizo, jaz pa sem se kar najmanj iskreno nasmehnil. Nalašč.