David

12. poglavje

Zbudil sem se, ko je bilo sonce že visoko. Začetek dneva sem preživel uspešno. Potrdil sem tudi tole: ko si na tleh, ne razmišljaj, kako boš preživel to leto. Razdeli si čas na dni, in se vprašaj: Ali imam dovolj hrane, vode, energije in denarja, da preživim ta dan? Če to ni dovolj, dan razdeli na ure, na pet minut. Prebijaj se skozi vsakih pet minut posebej in preživel boš tudi eno leto. To me je držalo pokonci. Pojedel sem kos torte, imel sem še precej denarja... Zdelo se je da je vse popolno. Vendar sem ugotovil, da nekaj manjka. Nikoli prej nisem bil sam toliko časa. Ves čas sem nekaj počel, pa vendar mi je bilo nekako dolgčas. Bil sem osamljen. Moral sem se zamotiti in začel sem brati Razvoj matičnih celic. Večine nisem razumel in sem zato imenitno razgibaval svoj um, ko sem poskušal ugotoviti, kaj pomeni blastocista. Ker nisem imel boljšega dela, sem jo mahnil v knjižnico. Dolgo sem se sprehajal med policami, pregledoval naslove in bral. Še nikoli nisem bil v javni knjižnici, šolska pa ni imela ravno pestre izbire. Mama knjigam ni dajala ravno velikega pomena, zato jih doma nisem imel veliko. Kakorkoli, tako velika količina najrazličnejših knjig me je osupnila. Ne bi znal določiti, koliko časa sem preživel tam. Nabral sem si zajeten kup zanimivih naslovov, ko sem se spomnil skrivnostnosti blastociste. Stopil sem do knjižničarke. "Kje bi lahko našel knjigo o razvoju matičnih celic?" "Kako?" se je začudeno ozrla od dela. "O razvoju matičnih celic," sem potrpežljivo dejal. "Za mano," je pomignila. Sledil sem ji v blodnjak polic. Od nekje je potegnila obsežno knjigo z naslovom Matične celice. Pogled ji je splaval do mene, pa spet h knjigi. "Dvomim, da boš razumel. Se ne bi lotil česa lažjega?" Skomignil sem. Izročila mi je Znanost za telebane. "Tistega še jaz ne razumem," je rekla in se ozrla k špehu v mojih rokah. "Hvala. Kje si lahko izposodim?" Odpeljala me je do svoje mize. "Izkaznico, prosim." Tedaj sem se zavedel, da si knjig ne morem izposoditi. V šoli sem bil avtomatično včlanjen, tukaj pa ne. "Nimam je," sem zmedeno dejal. "Članarina stane pet evrov. In rabim osebni dokument," je gladko povedala. Razmislil sem. Nisem mogel zapraviti toliko denarja. Tako ali tako pa nisem imel osebne izkaznice. "Ne bo šlo," sem bil potrt. "Lahko pa bereš tukaj." Popoldne sem preživel ob branju Znanosti za telebane. Ob poglavju o vesolju sem se vendarle spomnil na pereče vprašanje blastociste in pogledal v kazalo. Pod besedo sem našel: blastocista - blastula, mlad embrij sesalcev, ki ustreza napredovalnemu stadiju blastule in je sestavljen iz notranjega embrioblasta in obdajajočega trofoblasta. Mi je to kaj pomagalo? Odgovor je na dlani. Ampak jaz obožujem skrivnosti.

Stopil sem do knjižničarke. "Rad bi se naučil iskati knjige v knjižnici." Trudil  sem se, da sem izgledal samozavesten. In malo starejši. Precej časa sem razmišljal. Knjige so me zelo privlačile, vendar se nisem znašel med policami. Časa sem imel na pretek... Pogled poslušalke je povsem jasno pravil 'Nehaj mi že težiti, ti mali pametnjakovič. Dovolj dela imam že  brez tebe. Pojdi najedat komu drugemu.' Seveda tega ni rekla naglas.        
"Si res ne moreš pomagati sam?" "Prosim?" sem poskusil. Z vzdihom je vstala. "Glej. Otroški oddelek je tam. Knjige so razvrščene po strogi abecedi priimkov avtorjev. Ne drzni si položiti knjige kam drugam, kot na njeno mesto." "Ampak jaz nočem otroških knjig!" Pogledal sem jo v oči. 'Nehaj že zapravljati moj čas. Kaj drugega lahko bereš kot otroške knjige?' je letelo iz njih. "Kaj pa hočeš?" je odsekano rekla. Rad bi našel razlago za besede embrij, blastula, embrioblast, trofoblast..." sem naštel. Opazoval sem njeno začudenje. "Prav." Spet me je vodila med policami. Tokrat ni bila usmiljena. Ko mi je v roke položila knjigo, me je njena teža skoraj potegnila na tla. Njen naslov je bil Obsežni znanstveni slovar. Zdaj sem jaz zavzdihnil. Njen izraz je bil: zadoščenje.