David

4. poglavje

Bil je čudovit junijski večer, ampak jaz nisem ničesar zaznaval. Videl sem sončne žarke, ki pa so jih popačile solze v mojih očeh. Slišal sem, da nekje žvižga kos, vendar mi je v ušesih razbijalo. Tekel sem po pločniku, naprej, stran od doma in mame v njem. V tem trenutku sem jo sovražil. Ker je ona sovražila mene. Tako sem mislil. Bil sem še majhen, nisem dovolj razumel. Utrudil sem se in se usedel na klop v parku. Zakaj me ne mara? Kaj naj zdaj? Ne, ne bom se več vrnil. Sploh ne vem, kdaj sem zaspal.

"Je to on?" "Zgleda že tako." Nekdo me je stresel za ramena. "Hej, zbudi se!" Odprl sem oči. Nad mano sta se sklanjala dva obraza. "Kako ti je ime, poba?" je vprašal prvi. "David," sem zamomljal. "Ja, to je on. Pridi z nama," je pomignil. Negotovo sem jima sledil. Opazoval sem, kam gremo. Čez nekaj časa sem ugotovil: to je pot do policijske postaje. Vse mi je postalo jasno. Moška sta bila policista v civilu. Vstopili smo v stavbo in šli po dolgem hodniku. Tišina me je strašila. Na koncu hodnika sem zagledal...

mamo.

"David!" je zavpila. Takoj mi je postalo žal, da sem pobegnil. Objela me je. "Kje si bil? Sploh ne vem, kdaj si odšel. In zakaj?" "To zanima tudi mene." V govorcu sem spoznal policista. "Pridi." Odpeljal me je v sobo na koncu hodnika. Ko sva sedela za mizo, je začel. "Tvoja mama je rekla, da te zjutraj ni bilo v postelji, podrobnosti večera pa se ne spomni. Bi nam lahko ti povedal kaj več?" Ničesar se ne spomni. To me je zelo presenetilo in takoj sem začel razmišljati. Če bi jima povedal vse o mamini včerajšnji jezi, se najbrž ne bi končalo dobro za nikogar. Tega ji ne bi migel storiti. "V-včeraj sem razbil vazo. Nisem hotel, da mama vidi. Za to sem ponoči zbežal," sem negotovo začel. "Te je mama kdaj udarila?" je hotel vedeti. "Ne," sem po pravici odgovoril. Ne glede na vse me ni nikoli udarila. "Potem sva najbrž zaključila," je odločil on. Odšla sva nazaj. Mama me je na hodniku spet objela, se zahvalila policistu in odšla sva domov.