David

3. poglavje

"Lahko bi rekel, da se je začelo na zabavi. Mama je bila stara 17 let, oče prav tako. Bilo je silvestrovo in zapletla sta se po nekaj pijačah. Takrat se je začelo moje življenje, čeprav sem bil najbrž bolj znan kot 'zamujanje' in 'nesreča'. Tako sem bil nezaželen že od začetka. In tako sem tukaj. Odkar pomnim, mame nisem videl jokati. Vse je tlačila vase. Moj oče je odšel kmalu po začetku. Videl sem ga le enkrat: ko sem bil star tri leta je stopil skozi vrata. Mami je izročil kuverto, takrat pa je opazil mene. "Je to torej on?" je vprašal. Mama je rahlo pokimala, on pa se je obrnil in odšel. Ko sem mamo vprašal, kdo je, je rekla le: "Tvoj oče. Zdaj pa pozabi nanj." Na moje vprašanje zakaj se ni niti obrnila. In tako sem pozabil nanj. Vsaj za nekaj časa.

Najbrž se spomnite, ko sem rekel, da je mama vse tlačila vase. No, to ni čisto res. Včasih so bili namreč dnevi, ko je mama iz službe prišla slabe volje. Takrat ji raje nisem hodil pred oči, saj sem bil v nasprotnem primeru priča maminemu tarnanju in globoko žalostjo nad svetom. Samo enkrat sem ji v njenem stanju neprevidno omenil očeta. Takrat se je njena žalost sprevrga v ihtav bes in tri lepe namizne svetilke so končale zdrobljene po stenah in tleh. Star sem bil deset let in tistega dne sem izvedel, zakaj sem sploh na svetu. "Poslušaj, ti mala zgaga," je rekla mama. "Stokrat preklinjam tvojega očeta, ki te je naredil, pijačo, ki je to povzročila, in zdravnike, ki so te pustili pri življenju. Zdaj pa izgini!" Nikoli ne bom pozabil njenega izraza, ko je to izrekla. Od takrat se spomnim še nečesa: nenavadnega vonja, ki je vel od nje. Nisem ga prepoznal. "Izgini!" je še enkrat zavpila in njene oči so sovražno žarele. Nisem še videl tolikšnega besa. Zmeden sem stopil korak nazaj, potem pa stekel skozi vrata.