Medaljon / On Hold

2

Rossa, šestnajstletno dekle z dolgimi rahlo valovitimi črnimi lasmi, bledo poltjo in zelenimi očmi, je sanjalo najlepše sanje.
Sedela je na lesenem štoru v krogu še treh ostalih oseb, ki so bile zavite v črne plašče in ena izmed njih je igrala na leseno piščal najlepšo pesem v njenem življenjem.
Vse bi bilo super če se iz gozda ne bi zaslišal krik, ki je paral ušesa in vse je izginilo. Gozd je zamenjala črnina, ki ji ni bilo videti konca, glasbo pa neprijetna tišina.
Rossa je samo lebdela, dokler ni do nje prišla harpija, popolnoma bela z belimi krili, črnimi lasmi, dolgimi nohti na roki, vijoličastimi očmi in tenko črno obleko. V tistem trenutku je pristala na tleh in poleg nje še harpija.
„Zakaj nisi odšla tako kot sem ti naročila v  prejšnjih sanjah?,“ je vprašala harpija.
„Zakaj pa bi te morala ubogati?“
„Zato, ker si v veliki nevarnosti če hitro ne pobegneš. Zdaj pa mi povej zakaj me nisi ubogala?“
„Zato, ker ste harpije hudobna bitja in če se pravilno izrazim jeste nas, ljudi.“
„Neumnost. Legende in pripovedi ljudi, ki se nas bojijo ter nas niso spoznali, ti pa nas poznaš, vsaj mene, in bi lahko vedela, da ni tako kot oni mislijo.“
„Rajši verjamem legendam in pripovedim kot tebi, saj ti prideš samo v sanjah, ne pa v resničnosti, pa še svojega imena ne poveš.“
„Torej raje verjameš njim, kot meni, tvoji....“
„Kaj si hotela reči?“
„Pozabi, ker boš gotovo izvedela od Morgane, ko te bo našla.“
„Zakaj pa bom izvedela od Morgane? Zakaj pa bi me pa iskala?“
„Ker ona ve, kdo sem jaz in kdo si ti v resnici ter, ne bo te iskala, ampak te že išče in, če mi verjameš, te bo prav kmalu našla, prav tako pa tudi Mars.“
„A tako, potem, pa bom od nje izvedela. In Marsa, misliš princa?“
„Seveda, mislim princa, kaj pa si mislila in če te še nekaj zanima, kako te bodo našli, je odgovor, da jih bo Zmajov medaljon pripeljal do tebe. Zdaj pa najbrž veš tudi zakaj te iščejo.“
„Zdaj sem vse ugotovila in to pomeni, da sem Ranasa.“
„Seveda, kaj pa si mislila. Če povežeš vse nenavadne dogodke, ki so se ti zgodili z legendo hitro ugotoviš, da si to.“
„Pravzaprav imaš prav in dosti reči se mi je zgodilo ter če zdaj povežem z tisto legendo je resnično res kar govoriš.“
„Vidiš, a tega ne bi ugotovila če ti jaz ne bi dala jasnega namiga.“
Harpija se je prijetno nasmehnila in že isti trenutek otrpnila kakor, da bi jo kdo poklical in že je hotela oditi ko je rekla „Torej se še kaj vidiva.“
„Ja. Še preden greš mi lahko prosim poveš svoje ime?“
„Seveda. Ime mi je Fiona, pa na svidenje.“
Še preden je lahko Rossa odgovorila je harpija Fiona izginila in prav tako njene sanje ter v istem trenutku se je Rossa prebudila.
Previdno se je usedla na posteljo in pogledala na nebo kjer je sijal lunin krajec ter si tiho zašepetala „Zopet se norčuje iz mene ta harpija, a kar je povedala se zdi tako resnično, čeprav ji ne verjamem. Upam pa, da je vsaj povedala svoje resnično ime, saj je lepo, Fiona.“
Na obrazu se ji je narisal nasmeh in še nekaj časa je sedela na postelj, potem pa se je zopet ulegla ter zaspala v spanec brez sanj.
In že si je noč prevesila v dan in sonce je sijalo skozi okno ter zbudilo Rosso.
Že je bila pokonci in si oblekla ohlapno rjavo krilo, ki je bilo ponekod že umazano in raztrgano.
Urno je stekla iz svoje podstrešne sobice v jedilnico, ki je bila spodaj.
Za mizo so jo pričakali vsi zbrani. Sestrična Trina in njen mož Tomi, njuni otroci Emma, Julija in Rihard. Vsi so jedli zajtrk, slanino, košček kruha in mleko, ter jo le bežno pogledali in jo ponudili stol zraven njih.
„Danes se boš uredila, Rossa,“ je dejala Trina.
„Zakaj?“
„Princ Mars bo prišel in hočem, da zgledamo vsi urejeni ter tako naredimo dober vtis nanj.“
„Zakaj pa bo prišel? Zakaj rabimo naredit dober vtis?“
„Prišel bo ker išče naslednika ali naslednico v rodu Zmaja. Vtis pa moramo narediti če se bi slučajno kdo izmed nas prislužil mesto v njegovi družbi, mogoče celo v družini.“
„Velike želje.“
„Velike želje, ki se lahko uresničijo le če mi ti takoj se greš preobleč v čista in cela oblačila.“
„Če že želiš.“
Že je vstala od mize, pustila zajtrk nedotaknjen ter se odpravila nazaj v svojo sobico in za seboj zaloputnila vrata.
„Prišel me je iskat princ Mars, tako kot je rekla harpija Fiona in odpeljal me bo v grad, daleč proč od tu kjer mi nočejo povedati niti kako se kličeta moja starša, če sta še živa, ter ali imam kaj sester ali bratov, a tu mi je lepo ter nočem odit, a mogoče bom končno dobila odgovore“ si je govorila med oblačenjem svetlo zelene obleke, ki jo je nosila le ob pomembnih priložnostih.
Svilena tkanina je plapolala koli nje in uživala v njenem dotiku, a ta trenutek je zmotil zvok od zunaj, rezgetanje konj. Zvok je oznanil prihod princa Marsa in, seveda, njegovega hlapca, ki je povsod hodil z njim.
Kod bi mignil je stekla v jedilnico, da se Trina ne bi jezila.