Medaljon / On Hold

8

Sneg je iz neba padal na Morganine črno-rjave lasi, ki so nežno valovali okoli nje.
„Še vedno kuješ načrt?,“ je prijetno vprašala Hina, ki je priletela k njej.
„Seveda, draga Hina.“
Hina je stopila k Morgani, jo prijela za ramo ter ji na uho zašepetala „Zakaj tega ne prepustiš delu zmaja, ki je v njej?“
„Zmaj govori skrivnostno in ji nikoli ne bo povedal natančnih navodil.“
„Ti si ga razumela, zakaj ga ne bi tudi ona?“
„Potrebovala sem vsaj sto let in prav tako bo ona, a je en problem.“
„Točna, prezgodna smrt zaradi otroka, prav imaš. Kaj boš pa naredila?“
„Odšla bom k njej in ji povedala.“
„Se ti ne zdi to malce preveč neposreden pristop?“
„Malce že, a drugače ne gre. Je Fiona kje blizu?“
„Je točno za teboj.“
Morgana se je obrnila in zagledala Fiono odeto v sivo ogrinjalo s razpetimi krili na hrbtu.
Prijetno se je nasmehnila in vprašala „Pripravljena na odhod do moje sestre. Greva?“
„Takoj. Hina boš poskrbela za Temnega?“
„Seveda bom, a pridi čim prej, da ne bo česa posumil.“
„Še preden bo pomislil na eno stvar se bom vrnil.“
Morgana se je odela v ogenj in kakor blisk hitro poletela proti gradu, kjer je bila Rossa. Fiona ji je s vso hitrostjo odletela za njo in jo vprašala „Mislite, da bo delovalo?“
„Mora, vsaj je prenesem več tega, a na koncu lahko le upamo.“
„Upamo lahko, a lahko pa tudi naredimo, da bo prav.“
„Mlada, a pametna si.“
„Hvala.“
Med njima je zavladala tišina in pred njima se ji prikazal grad.
Med tem je Rossa ponižno sedela za knjigami, ki ji je dala arhivistka. Brala je dolgočasno knjigo o zgodovini rodu Zmaja in vojnah, ki so povezane z rodom.
Nenadoma je treskoma zaprla knjiga in izza knjižne police je pogledala arhivistka ter vprašala „Si že prebrala?“
„Ne, a je dolgočasna.“
„Ni dolgočasna, tako se ti samo zdi, v resnici je zelo poučna, ker je v njej vse o tvojih prednikih.“
„Najverjetneje je zapisano le tisto, kar so dovolili zapisati in sploh ne vem zakaj se moram učiti o vseh vojnah, pa še obljubila si mi, da boš pomagala z sanjami.“
„Zgodovina je pomembna, da veš kako se izogniti težavam in res je, da je v knjigi zapisano samo tisto, kar o njih lahko vemo. Ostali zapisi so v sobani kamor lahko samo vi vstopate, nekaj jih je tudi izgubljenih. Če se ti ne, da več učiti o zgodovini ti lahko malo pomagam z sanjami. Kaj te zanima?“
„Ponoči sem imela sanje, ki so se zdele tako resnične, prikazal se mi je tudi zlati zmaj.“
„Vrhovni zmaj, saj to ni mogoče.“
„Kaj je?“
„Nek mit pravi, da je Vrhovni zmaj oziroma, kot si ti opisala, zlati zmaj spremenil v dve moči in dva dela svoje duše ter vsak del naj bi se hotel združiti z drugim in posledica tega naj bi bile videnja.“
„In kako naj bi se združila?“
„Ne vem, to je bilo najverjetneje pokazano v videnju.“
Rossa se je spomnila vsakega delčka videnja in nenadoma je pomislila, da pozna odgovor na svoje vprašanje.
„Kje je medaljon s zmajem, ki je pokazal kje sem?“
„Za mano.“
Arhivistka je odšla med policami in Rossa ji je sledila. Hodili sta mimo vrst polic, ki so bile naložene s raznovrstnimi knjigami in še preden si lahko pomežiknil so se vsa okna v knjižnici razbila.
Pred njima sta se prikazali Fiona in Morgana katere ogenj se je ugašal. Stopili sta proti njima in si nekaj zašepetali druga drugi.
„Kaj pa zdaj meniš o zgodovini?“
„Še vedno imam isto mnenje.“
„Potem pa uživaj.“
Arhivistka je hitro, kakor so jo noge nesle, stekla iz knjižnice po pomoč.
„Končno same,“ je veselo rekla Morgana.
„Odvisno kaj s tem misliš?,“ vpraša Rossa.
„Misli, da je to pogovor resnice.“
„Najbrž misliš to, da me boš ubila.“
„Ni res!,“ zakriči Fiona.
„Kaj ni res. Najbrž ni res to, da si moja sestra kot sem slišala.“
„Ravno o tem smo se prišle pogovorit,“ tiho reče Morgana.
„Povej svojo laž!“
„Fiona je tvoja sestra dvojčica, ki sem jo morala spremeniti v harpijo....“
„Ne verjamem ti.“
„Pustimi, da vsaj dokončam. Spremeniti v harpijo sem morala zaradi svojega gospodarja, ki me ima v oblasti.“
„Misliš Temnega?“
„Ja, kako veš?“
„Zmaj in nisem izvedela samo to, ampak kako ga ponovno obudit in to sta...“
„Dve polovici medaljona,“ sta obe hkrati rekli.
„Nisem si mislila, da boš tako hitro ugotovila,“ je rekla Morgana.
„Precej logično je bilo, a manjši problem imam, ne vem kje je moja polovica medaljona.“
„Ni problema, tam je.“
Morgana je kazala k okroglemu prostoru med policami kjer je stal steber z osmimi koti na katerem je bila rdeča s zlatom okrašena skrinjica. Z svojim bleščanjem je vabila k sebi in Rosso je le še nekaj korakov ločevalo od nje, a sta jo Fiona in Morgana ustavili.
„Ne moreš tja,“ sta rekli v en glas.
„Kako, da ne?“
„Le arhivistka in člani kraljeve družine, pri drugih se sproži neka past,“ odgovori Morgana.
„Kako pa ga bom potem dobila?“
„S malce magije.“
Že je stegnila roko, a jo je Rossa prijela ter rekla „A ne bi bilo bolje če se uporabi moja moč, ki ni tako agresivna.“
„Zdaj pa je moja moč že agresivna?!“
„Ne, samo mogoče bi bilo bolje.“
„Mogoče, ampak saj je ne znaš uporabljat.“
„Ne dvomi o moji sestri,“ se vmeša Fiona.
„Prav, poskusi,“ se dokončno rekla Morgana ter se umaknila Rossi.
Rossa je stegnila roke ter okoli je zapihal rahel vetrič in okoli so zaplesale drobne zlate iskre. Nežno so poletele k skrinjici ter jo obdale in jo ponesle k njej, ki ji je prijetno pristala pri njej. Okrogel prostor je zažarel in iz zraka so se spustili lepljive snežinke.
„Pa toliko o agresivnosti,“ se je zasmejala Morgana.
„Ni smešno, a zdaj vsaj vemo kakšna je past.“
„Pozabimo na to in raje ponovno obudiva zmaja.“
Rossa je odprla skrinjico in ven vzela polovico medaljona ter se ozrla k Morgani, ki je v roki držala svojo polovico. Skrinjico je odložila in že sta hoteli združiti polovici ko se je zaslišalo ploskanje.
„Čestitam vama, odkrili sta nekaj zelo pomembnega zame,“ se je zaslišal glas.
Vse tri so se obrnile in zagledale so Marsa.
„Kaj počneš tu?,“ je vprašala Rossa.
„Arhivitka je vsa živca pritekla mimo mene in nekaj kričala o napadu in kakor vidim sem imel prav, a ni vedela, da mi bo to koristilo.“
„O čem govoriš?“
„Mislim, da si vse izvedela od prijateljice Naride, ki zdaj že v ječi.“
„Torej je govorila resnico.“
„Seveda je in to mi je hotela prekriti tako, da te je poklicala k sebi ter nad teboj izrekla tihi urok molčečnosti.“
„Kako veš?“
„Vedla si za urok? Dobra si in ja, vedel sem, zato ker si vse povedala kuharju, a v očeh ni bilo videti ničesar.“
„O čem govoriš?“
Mars ji ni odgovoril, a ji je namesto njega odgovorila Morgana „Tihi urok je te zasnovan tako, da ga ni mogoče opazit skozi oči, ki pokažejo vsako navzočnost čarovnije v tebi. Kako, pa si vedela?“
„Če se s potomko vilincev pogovarjaš o pomembni zadevi ni čudnega če se na tebi znajde nekakšen urok.“
„Pravzaprav me briga če si vedela ker ne bo nobeden verjel kar boš povedala. Zdaj pa se pripravi, da boš nekaj časa preživela v ječi.“
V knjižnico je prišlo nekaj stražarjev, ki so jezno strmeli proti njim, le Fiona, Morgana in Rossa so se spogledale.
„Jih primemo?,“ so vprašali stražarji.
„Seveda,“ jim ukaže Mars.
Vse tri so stekle ter se razdelile in obšle stražarja. Hitro kot veter so se vse tri znašle pri vratih ter skupaj stekle po hodniku in se začele sopeče pogovarjat.
„Več bi mogla tekat. Kam se lahko zatečemo, da ne bodo mogli priti do njih?,“ je rekla Morgana.
„Obstaja sobana kamor lahko gre le rod Zmaja.“
„To pomeni, da lahko greš le ti in mogoče, če bi uspelo, še Fiona.“
„Jaz pa tebe ne bi zapustila,“ je vmes rekla Fiona.
„Potem moraš sama se skriti tja, midve s Fiono pa bova odleteli nazaj na sever.“
„Ne smeta oditi!“
„A morava, saj nama ni bilo namenjeno veliko časa.“
Rossa se je ustavila in rekla „Se bomo še slišale?“
„Seveda, Fiona te bo obiskala v sanjah in ti vse povedala. Zdaj pa teci v sobano.“
Stekla je po hodniku do vrat sobane, ki niso bile daleč. Morgana je zopet zagorela in hitro odletela skozi okno, ki ga je razbila. Fiona pa se je še zadnjič ozrla v smer kamor je stekla Rossa, razprla svoja bela krila in sledila Morgani, ki je bila le še drobna pika na obzorju.
Rossa je med tem že prišla do vrat, se rahlo dotaknila ter že je hotela vstopiti, ko je zagledala Marsa.
„Predaj se, pa bo vse v redu!,“ je kričal med tekom do nje.
Ona pa se mu je le nasmehnila in nežno smuknila v sobano ter zaprla vrata za seboj.
Mars je stal pred vrati in kričal, da naj mu odpre, a odziva ni bilo, zato je stopil korak nazaj in sam pri sebi rekel „Če hočeš na grd način igrati mojo igro, pa jo dajva skupaj skupaj.“
Ves nasmejan je odšel po hodniku, stražarja, ki pa sta pritekla za njim, se postavila pred vrata kot so se že prej dogovorili, Marsov smej pa je odmeval po celotnem gradu.