Medaljon / On Hold

12

Mah je počasi skakal iz veje na vejo in pripovedoval „Od tam kjer sem jaz doma je trava sočna in travniki osvetljeni s soncem. Tja nikoli ne pride zima ali jesen ali poletje, skozi je pomlad in to zato ker smo pod zemljo. Mogoče se zdi malce čudno, ampak je res in prav čudovito je ter nihče nas ne nadleguje razen tisti, ki nas ujame nepripravljene v naših gozdovih kakor ste vi mene. Majhno vprašanje, kako pa ste vedeli?“
„Nekateri smo živeli med vilinci, nekomu pa je vaš vladar sam povedal,“ je pametno povedala Narida.
„Gotovo je pri nas bil ta tvoj starejši popotnik, kako se že imenuje. Točno, Orion. Spominjam se ga ko sem bil še majhen pan in sem imel na sebi še puh, je prišel ter klepetal s našim že pokojnim vladarjem. Saj te bi vpraša kaj sta takrat klepetala, Orion, a si videti tako utrujen.“
„Tak zgleda zaradi strupa, ki ga je pil in prav tako njegova hči.“
„Ubožca. Če bi bil starejši pan bi jima pomagal tako pa je kar je, a takoj ko bomo prispeli bosta bila deležna oskrbe, čeprav jim bodo vilini bolj pomagali.“
„Saj smo tja tudi namenjeni, a ste našo prijateljico odpeljali.“
„Mogoče smo jo, mogoče pa ne, a saj bo vse v redu. Lahko, pa vam povem če sem jo videl, a mi jo morate opisati.“
„Črni dolgi kodrasti lasje, oblečeno je imela najverjetneje umazano zeleno obleko, ki je bila mokra.“
„Spomnim se je. Prijatelji so jo nesli, da jo harpije ne bi snele kajti pri njih nikoli ne veš kaj mislijo če človeka tam pustijo. Hočem reči, da bi se vrnile in jo pohrustale.“
„Te jo ne bi ker so ji pomagale pobegniti.“
„Ojej, naša napaka, a saj bo vse v redu. Vam povem zgodbo ko sem bil majhen in so me tista vodna bitja skoraj ujela???“
„Z veseljem bomo poslušali,“ mu zdolgočaseno odgovorila Narida.
„Pri nas teče zelo globoka podzemna reka in se padel vanjo. Vanjo sem padel zaradi stave pri igri Beli ter črni pan in igro sem izgubil, stavil pa sem, da lahko dvajset deževnikov preplava reko ne da bi se utopili in to zaporedoma drugače bom skočil v reko. Samo pet jih je preplavalo in moral sem skočiti, božanski občutek je bil, a sem se spomnil, da ne znam plavati. Hotel sem na vse grlo kričat, pa mi ga je zalila voda in še hitreje sem se potapljal, potem pa s priplavala k meni najlepša dekleta. Oblečene so bile v vodne alge in njihovi lasje so plapolali naokrog ter na enkrat me je nekaj prijelo in že sem se znašel na suhem. Pri meni je stalo nekaj starejših panov, ki so stari več sto let in imajo najrazličnejše sposobnosti, ki jih lahko naredijo s telesom. Po tem trenutku sem mislil samo še na dekleta in vsakič sem jih hotel ponovno obiskati, a mi je preprečila to želja, da bom nekoč star pan ter bom imel sposobnosti in bom lahko mlajši generaciji pripovedoval mojo pripoved. Kašna je bila zgodba?“
„Najbrž bodo kmalu zaspali,“ se je zaslišal izza drevesa in pokazal se je drug pan, ženska. Imela je oblečeno usnjeno jakno čez svojo kosmato kožo, ki ni bila tako kosmata kot pri moških, okoli pasu je imela pripet nožič iz kamna s kovinskim ročajem katerega se je ves čas oklepala njena roka.
Spregovorila je „Naj pripomnil, da tvoja zgodba ne drži popolnoma zdaj pa nekaj bolj ključnega. Zakaj jih vodiš k nam?“
„Ne skrbi Jagoda, prijazno so ter prišli so iskat svojo prijateljico, ki so jo harpije pustile pri reki in niso jo mislile ubiti.“
„Ne verjamem. Če so res prijazne pa jih pelji, a če bo kaj na robe boš sam odgovarjal za to, jasno?“
„Seveda. Mi malce pomagaš?“
„Mogoče pa lahko, saj veš kam treba iti?“
„Seveda vem. Lahko pomagaš, saj bi šel spat.“
Jagoda je stopila h kralju Orionu, ga prijela v naročje, pogledala Maha ter vprašala „Nisi nič spal?“
„Ne. Pojdiva čeprav malce težko, če veš kaj mislim.“
„Točno vem, še dobro, da smo po naravi tako močni.“
Oba sta z kraljem Orionom in Marino v naročju odšla po gozdi potki in za njima Narida. Zavili so po potki in že so se znašli pred črno luknjo, ki je bila ravno velika za dva pana.
Jagoda je stopila k luknji, pomignila Naridi, da naj bo ona naslednja ter izginila. Narida ji je sledila in se znašla v povsem drugem svetu.
Vse je bilo izklesano iz žive skale ter posuto s travico in nekje v daljavi se je slišal droben šum reke, ki je tekla po kamnitih tleh. Na stropu so bile pritrjene lučke, ki so dajale edino svetlobo v tem podzemnem svetu. Pani so veselo skakali naokrog in peli veselo pesem, ki je odganjala zle duhove proč od njihovih domov.
Poleg Naride je priletel Mah in odkorakal proti šumu reke, Jagoda je bila že daleč spredaj, Narida se je malce obotavljala, a je stekla za Jagodu in Mahom ter ju dohitela.
„Kam pa gremo?“
„K zdravilcu,“ sta pana odgovorila v en glas.
Tiho so hodili po kamnitih tleh s travo in hitro so se približevali reki. Videli so le modro črto, ki je postajala večja in večja, majhno kamnito hiško iz katere so vreli najrazličnejši vonji in na bregu je sedela postava ter se igrala z vodo.
Imela je oblečeno predolgo temno obleko in dolge ravne črne lase, ki so prosto padali na zemljo, iz vode je odseval njen bled obraz z temnimi očmi v katerih se je svetila zlata barva. Postava se je zdela tako znan, a bila je tuja.
Prišli so do reke in takrat je iz hiše pokukal star pan. Bil je popolnoma osivel in zguban. Ko jih je zagledal je le vzdihnil in vprašal “Spet nekdo, ki ga je treba pozdraviti ali spremeniti?“
Jagoda se je premaknila bližje „Le pozdraviti, dragi zdravilec.“
„V redu, nesite ju noter. Pridi mi deklič pomagat.“
Postava je vstala ter se obrnila in se zagledala v Narido, čez dve sekundi se je zasmejala in stekla proti njej ter jo objela.
„Vedela sem, da boš prišla,“ je dejala.
„Rossa???“
„Ni čas za to, pridita.“
Jezno so pogledale proti zdravilcu, a sta mu šli pomagat. Hiša je bila skromno opremljena, a polna raznih stekleničk in zelišč.
Mah in Jagoda sta Marino ter kralja Oriona položila na mizo iz katero so trenutek prej leteli vsi papirji.
„Super bi bilo če bi vedel kašen strup sta zaužila, a bom vseeno poskusil nekaj narediti,“ je razmišljal zdravilec.
Narida je stopila bližje in mu rekla „Kačji strup, koža mrtvega človeka, kri harpije, las vilinca dlaka pana in malce črne magije.“
„Torej si ti sestavila strup. Poredna si.“
„Bolje to kot se žgati na grmadi.“
„V redu. Pomagajte mi malo. Mah zakuri ogenj pod kotlom, Jagoda in deklič pazita na bolnika, ti pa mi pomagaj pri izdelavi ´protistrup´.“
„Jaz se Narida in deklič, ki si jo spremenil je Rossa. Veš, da ne moreš narediti protistrupa?“
„Vem, Narida.“
Narida je stisnila ustnice skupaj in s police vzela par stekleničk ter jih stresla v kotel, ki je bil do polovice napolnjen z vrelo vodo. V vodi so se že mešale najrazličnejše barve in se spreminjale v čudno temno vijoličasto.
Pan je roko močil noter in kljub temu, da ga je zapeklo je začel mešati, da je skupaj postalo prozorno in šele na to je potegnil roke ven, ki je zdaj ostala brez dlak. Trenutek je zrl vanju in jo nato spustil ob telo ter tekočino nalil v dva lična kozarca, ki ju je pomolil kralju Orionu in Marini, da sta spila vsebino.
Že ko je prva kapljica prišla v njuna usta sta sunkovito vstala in malo je manjkalo, da ne bi začela kričati, saj sta imela grozen okus v ustih, a nista ker je že v trenutku izginil.
„Kaj je bil ta okus?,“ je z zanimanjem vprašala Marina.
Narida in pan sta se le pogledala ter v en glas dejala „Bolje, da ne veš.“
Nasmehnila sta se in že isti trenutek je pan s neverjetno hitrostjo odšel do kotla ter se vrnil z dvema stekleničkami, ki so bile do vrha polne prozorne tekočine. S previdnostjo ju je podal Naridi ter dejal „V vsako stekleničko daj malo krvi tistega kateremu bo pripadala.“
Narida mu je prikimala in že je Marino držala za roko, jo v prst urezala ter v stekleničko spustila kapljice krvi, enako je naredila pri kralju Orionu. Na koncu je steklenički zamašila, ju stresla, da se je kri pomešala s tekočino in si nanju napisala komu katera pripada ter ju skrila v svojo obleko.
„To bova morala piti?,“ vpraša kralj Orion.
„Ja, razen če bi rad bil tak kot si bil prej.“
„Ampak nagnusno je, posebej okus.“
„Vem, a morala bosta potrpeti.“
Rossa se je zasmejala in so uprli pogled v njo. Čez trenutek se je nehala smejati in dejala „Prepirate se zaradi enega okusa ko je pred nami nemogoča naloga.“
„Prav imaš, morali bi se odpraviti,“ reče kralj Orion in se obrne k panu. „Obstaja kakšen predor, ki vodi na jug k vilincom?“
„Obstaja, a od tam kjer se konča je še en dan hoda do njih.“
„V redu, povejte nam kam moramo iti,“ reče Narida.
„Čez reko do....“
„Narida si hotela reči vam?,“ vpraša Rossa.
„Kako to misliš?“
„Ne bom odšla z vami, ampak proti severu. Moram rešiti Fiono in Morgano iz rok Temnega.“
„Ne moreš!“ Na ves glas so zakričali, da se je odmev slišal povsod.
„Pa lahko, saj je moja odločitev.“
Vstala je, vzela vrečo, ki je ves čas v kotu počivala ter vse odpravila, na vratih je še malce postala ter dejala „Želim vam veliko sreče.“
In že je odšla neznano kam.