Medaljon / On Hold

4

Veter je mršil lasje trem jezdecem, ki so hiteli v svojo smer, proti gradu, kateremu so se bližali.
Bližal če je čas zenita, kadar je sonce najvišje na nebu, ko so prišli do obzidja, ki je obkroževal grad.
Zaslišal se je zvok zvonov, ki je naznanil njihov prihod. Na dvorišču jih je pričakal kralj Orion in njegova hčerka, kraljična, Marina.
„Dobrodošli nazaj in seveda majhna pohvala, hitro sta se vrnila z Ranaso,“ je rekel kralj Orion v pozdrav.
„Hvala ti, oče. Da pa sva tako hitro našla Ranaso, se lahko zahvalim samo mojemu praktičnemu razmišljanju,“ je rekel princ Mars, medtem ko je v pozdrav objemal svojega očeta.
„Seveda. Zakaj nam ne predstaviš, kdo je Ranasa v resnici? Saj veš kaj mislim.“
„To je Rossa, prvorojenka prejšnjega Ranasa, ki je živela pri svoji sestrični na kmetiji.“
„Gotovo si imela zanimivo življenje, Ranasa Rossa,“ je kralj Orion rekle Rossi.
„Res je bilo zanimivo in prosim ne kličite me Ranasa, saj je moje ime samo Rossa.“
„Razumem. Zdaj, pa je najbolje če si privoščimo kosilo.“
Z nasmehom na ustih so se vsi odpravili v grad na kosilo.
Po zavitih hodnikih so prišli do jedilnice, ki je bila ogromna, saj je lahko sprejela tisoč ljudi, plemičev, na različnih pojedinah.
Podolgovata mizi obložena z dobrotami, ki jih noben kmečki otrok v svojem življenju ne more videti. Meso, sadje in zelenjava, vse popolnoma usklajeno zloženo na mizo, štirje zlati krožniki z priborom in kristalnimi kozarci.
Kralj Orion, princ Mars, kraljična Marina in Rossa so se posedli za mizo. Hlapec se je postavil zraven zidu, da bi ga lahko poklicali.
Že so začeli jest kosilo se je Rossa oglasila z vprašanjem „Vedno me je zanimalo, kaj se je zgodilo s kraljico? In če hočete bi rada izvedela.“
„To je malce občutljiva tema, a imaš pravico vedeti. Moja žena je v viharni noči, na katero je bila rojena najina hčerka, izginila neznano kam z neznanimi možmi.“
„Gotovo jo pogrešate.“
„Seveda jo, saj je bila ljubezen mojega življenja. Zdaj pa ne sprašuj več in raje jej.“
Rossa mu je le pokimala in se lotila kosila. Jedli so in pri tem prav uživali. Klepetali so o nepomembnih rečeh, delali načrt urjenja, ki ga mora Rossa opravit, o hrani in še o nekaterih drugih temah.
Čas je mineval in skupaj z njem pa tudi hrana z mize, kmalu so bile le še drobtinice na njej.
„Mislim, da zdaj ko smo vsi pojedli, je čas, da ti pokažem nekaj zelo pomembnega,“ je rekel kralj Orion Rossi.
Še preden mu je utegnila odgovoriti je vstal od mize ter ji pomignil naj mu sledi. Hitro je vstala ter skupaj z princem Marsom in kraljično Marino sledila kralju Orionu.
Hodili so po hodnikih, ki so z vsakem korakom postajali vse bolj bogato okrašeni, kar je nakazovalo, da prihajajo v posvečeni del gradu. Kmalu so prišli do velikih zlatih vrat okrašenih z najrazličnejšimi dragimi kamni.
Kralj Orion se je pred vrati ustavil, pomignil Rossi naj pride k njemu in rekel „To je Zmajeva sobana, v katero ne sme nihče razen Ranasi in Ranase. Notri so kipi in znanje vseh tvojih predhodnikov in pripada samo tebi, zato kar vstopi ter se malo razglej.“
„Kako naj to naredim, če ne vem niti kako vrat odpret?“
„Znaš in veš.“
Takrat so se vsi trije odšli in Rossa je ostala sama pred zlatimi vratami.
„Pa poglejmo če bo delovalo,“ si je sama pri sebi rekla in položila roko na vrata.
V trenutku, ko se je roka dotaknila vrat, so se zableščala in na stežaj odprla. Nezaupljivo je stopila v sobani in se v trenutku znašla v raju.
Do stropa, ki se je oblikoval v kupolo, so segale knjižne police polne knjig, v krogu so bili postavljeni zlati kipi mož in ene ženske. Vse je bilo čudovito. Takrat pa so se vrata zaprla.
Brez strahu je začela stopati ob kipah in opazovala podrobnosti med njimi. Vsi so imeli valovite lase in podobne obrazne poteze.
Nenadoma pa jo je pri zadnjem kipu prešinila misel, da je to njen oče. Še preden se je zavedla, je hodila okoli kipa in nekaj iskala ter tudi našla. Na zadnji strani kipa je bila vodoravna razpoka, v kateri je bil popisan list papirja na katerem je pisalo:

Draga hči,
to ti pišem zaradi eni same pomembne reči, ki se tebi ne bo zdela pomembna, a gre za resnico, ki jo vejo samo vilinci, celo jaz je ne vem, vsaj zdaj. Vilinci so starodavna bitja, katerim je bilo podarjeno znanje zmajev, ki ga lahko predajo samo nam, prvorojencem rodu Zmaja in to znanje naj bi varovala, saj po mojih podatkih, vilinca Orlando in Marathin, ki te bosta postavila na preizkušnjo. Kaj dosti ti ne morem povedat, a vedi, da se moraš odpraviti na to pot in opraviti preizkus, saj legenda pravi, da se bo vse spremenilo, ko se bo v rodu pojavilo dekle in nihče ne ve kaj, a raje se posvetiva drugi stvari. Obstaja pesem, ki te bo popeljala do tega znanja.

Kjer drevesa rastejo rdeče v nebo,
se moč začne.
V skrivnem hramu te čakata vilinca iz zlata
z znanjem na dlani.
Vrata srebrna te vodila bodo tja,
kjer skrivnost zakopana je.

Kaj več ti ne moram povedati, a za pomoč ti predlagam knjigo, ki je na četrti polici za kipom prve v rodu. Veliko sreče,
tvoj oče Jaša

Začudeno je dvignila pogled in zašepetala „Na vse si mislil, oče.“
List je prepognila in ga spravila. Stopila je proti kipu ženske in četrti polici našla knjigo o vilincih ter jo vzela.
„Najbrž se bom moralo malo posvetiti branju,“ je malce razočarano rekla in z dotikom odprla vrata ter odšla proti svoji sobi.