Medaljon / On Hold

10

Rosso je obkrožala tišina in v nekem trenutku ni vedela kaj naj naredi, saj je bila zaprta v prostoru polnem knjig in nekaj kipov njenih predhodnikov.
Postavila se je na sredino okroglega prostora in se zazrla v stekleno kupolo skozi katero je pronicala oranžna svetloba zahajajočega sonca. Nekajkrat se je zavrtela okoli lastne osi ter ogledovala kamnite obraze kipov in vedno znova opazovala podobne poteze.
Ustavila se je natančno pred kipom Sare, se nasmehnila in stopila k njej ter rekla „Tvoja sestra sploh ni tako zlobna kot sem mislila. Si vedela za to stvar s zmajem?“
„Vedela je,“ se je oglasil glas za njo.
Rossa se je obrnila in zagledala lahkoten obris Morgane in že je stekla k njej, da bi jo od veselja objela, a je le zaplavala skozi njen obris.
„Samo pogovarjaš se lahko z mano, saj nisem resnično tukaj, pa tudi na tak način ne bom dolgo.“
„Saj to je neverjetno, da si lahko tu, a te v resnici ni.“
„Res je neverjetno, a vaja dela mojstra in nekoč boš tudi ti to znala. Mislim, da lahko razpravljanje o močeh še malce počaka, saj ti moram nekaj pomembnega povedat. Ko boš zaspala bo bila v tvojih sanjah Fiona ter ti bo nekaj povedala in zaradi tistega kar boš slišala se ne razburi ter poskušala sama vse narediti.“
„O čem govoriš?“
Začela je bledeti.
„Boš že slišala od Fione. Da veš svojo sestro sem imela rada ne gleda kaj je stalo med nama in obe sva vedeli o vsem.“
„Torej je vedela za obe polovici medaljona in kaj mora z njimi narediti? Zakaj ni tega že ona naredila, ne pa da se moram zdaj jaz spopadati s tem?“
„Vse je vedela, a tega ni morala narediti ker je bilo zanjo prepozno.“
„Hočeš reči, da je umirala zaradi rojstva prvorojenca?“
Morgana je bila le še droben obris nežne svetlobe.
„Ja,“ je izrekla zadnje besede preden je popolnoma izginila.
Rossa je ostala sama v temi z nežno svetlobo luninega krajca in nekaj zvezdi. Stopila v udoben del sobe, se ulegla in v trenutku zaspala.
Naslednji trenutek se je znašla v brezzračnem prostoru kjer je vladala večna tema in tam nekje se je zasvetila bela iskra, ki je prihajala vse bližje k njej ter že je zagledala Fiono.
„Kaj se dogaja?“
„Vse je zaradi Temnega in njegove obsedenosti s oblastjo.“
„To se mi že od začetka dozdeva, a kaj se dogaja, saj prekratkem je bila Morgana pri meni.“
„To imaš v mislih, a preden ti to povem mislim, da ti odgovorim na vprašanja že od prej. S katerim začnem?“
„Začni s tem kaj je resničen namen harpij.“
„Harpije smo le stranski uslužbenci pri strašni smrti.“
„Za smrt delaš?“
„Pravzaprav ne, saj je to delo kraljica Hina, jaz ubogam samo njene ukaze in ta smrt je le drobna tačica megle, ki zna govoriti. Smrt poskrbi, da človek umre, harpije pa poskrbimo, da zapustijo zemljo Noranide za vedno, včasih če ne gre drugače pojemo njihova trupla.“
„Torej res jeste ljudi? To je tako ogabno.“
„Pojemo trupla, ne živih ljudi in to naredimo, le če ni druge možnosti, da odidejo.“
„Si že pojedla kašno truplo?“
„Ne, saj to počnejo starejše harpije. Preidimo dalje, zakaj me je Morgana spremenila. To se je zgodilo zaradi spleta starih zakonov, ki so ji bili zapovedani v preteklosti ko je postala suženj Temnega in je morala to narediti.“
„Ne razumem.“
„Saj je logično. Ko je Morgana bila ugrabljena in pripeljana pred Temnega, je ta nanjo vrgel urok zaradi katerega ne sme storiti mnogo stvari brez njegovega dovoljenja. Vsa leta je povzročala vonje ter na skrivaj hotela pridobiti zaupanje roda Zmaja in tako sem postala žrtev tega načina.“
„Še vedno ne razumem.“
„Ko je Morgana hodila ven iz severne votline je morala nekaj slabega narediti, da ne bi imela problemov s Temnim.“
„A kljub temu je naredila dobra dela in slaba.“
„Odvisno kaj misliš?“
„Poskušala se je rešiti vezi, a je povzročila vojne, ki se jih bi morala učiti.“
„Zadosten razlog.“
„Prej si omenila smrt, misliš, da bi lahko rešila kralja in kraljično?“
„Lahko vprašamo.“
Obrnila se je in zaprla oči, njena bela krila so rahlo vztrepetala in nenadoma se je vse okoli njiju  spremenilo. Znašli sta se na belem kamnitem hodnikom okrašenem z slikami raznovrstnih barv, ki so bile lično obešene na stene, hodnik, ki je izgledal, da  se vije v neskončnost.
Proti njima se je začela premikati črna koščena postava z bleščečo koso. Njeni počasni koraki so odmevali po hodniku kot ropot železa in vedno blizu je prihajala.
„Kaj hočeta, duši?,“ je zašumel njen glas.
Fiona se je rahlo zasukala in ji odgovorila „Nisva duši, a mene poznate, moje sestre pa ne, veličastna Črna dama z smrtonosno koso.“
„Fiona,“ je začudeno rekla.
„To sem jaz.“
Postava je pospešila korak in v sekundi prišla do njiju, koso je odložila na steno in nežno objela Fiono.
„Kako si? Kako sta prišli sem?“
„Bolj slabo sem. Prišle sva sem s pomočjo malo magije. Zakaj?“
„Malce videti skozi vaju. Mi predstaviš tvojo sestro?“
„Seveda. To je Rossa in sicer bi morala to vedeti.“
„Saj vem, a bolje je vprašati. Kako pa vama lahko pomagam?“
„Nekaj v zvezi z kraljem Orionom in kraljično Marino,“ je rekla Rossa.
„Zastrupljenca, ki ju moram počasi ubit. Za mano.“
Smrt se je obrnila in ju vodila po hodniku. Njena počasna hoja ju je vodila po hodniku brez konca in čeprav se je zdelo kot sekunda so se že ustavile pred kupico slik, a izstopali sta samo dve.
Na robu je bilo več oranžnih zarez, ki so vodile proti sredini kjer je bil obraz človeka, na sliki sta bila kralj Orion in kraljična Marina.
Rossine zenice so se razširile ter se je ozrla proti smrti in vprašala „Zakaj ju ubijaš?“
„Moram, taka je moja naloga.“
„Ju ne moreš rešiti pred tem?“
„Jaz ne morem, a ti lahko.“
„Le kako?“
„Pelji ju k vilincem, ki bodo iz njiju spravili strup in ju rešili moje kose. Njuni telesi se bosta obnovili razen mogoče telo kralja.“
„Tega ne morem, saj sem zaprta v sobani, ki je zastražena.“
„Lahko, saj imaš moči.“
„Razen najpreprostejšega uroka jih ne znam uporabljat.“
„Znaš, a ne verjameš.“
„Torej če verjamem v svoje moči in njihovo čarovnijo mi lahko vse uspe?“
„Ravno tako.“
„Vredno je poskusiti.“
Smrt se ji je nasmehnila in vse se je začelo počasi bledeti. Neskončni hodnik se je začel svetiti in začeli so se pojavljati nenavadni obrisi.
Nenadoma so se zelene Rossine oči odprle iz nekakšnega videnja. Za seboj je pustila hodnik smrti in Fiono v neznanih okoliščinah nekje v neskončni temi.
Previdno se je usedla na trdna tla in prisluhnila zvoku prebujajočega dneva. Zaslišala ni nič razen globokega dihanja pred vrati, ki je oznanjalo, da sta stražarja podlegla spancu.
Tiho je stopila k vratom in jih odprla. Stražarja sta se naslanjala na zidova ter bila pogreznjena v globok sen in že je zaprla oči ter si zarisala svojo podobo v nevidnosti. Naslednji trenutek ko je odprla oči je ni bilo več videti in že je vsa vesela zaprla vrata za seboj ter odhitela po hodniku proti ječam.