Medaljon / On Hold

6

Bile so sanje, o tem je bila Rossa popolnoma prepričana, a zgledale so tako resničen.
Znašla se je v majhni hiški polni otroškega smeha. V ognjišču je gorel ogenj, trije odrasli so se brez glasu pogovarjali, dve deklici pa sta se veselo igrali in se v svojem jeziku pogovarjali, a Rossa ju je začuda razumela.
„Ogenj prihaja,“ je rekla prva deklica.
„Ne bojim se je,“ ji je rekla druga deklica.
„Vem, da se je ne bojiš, a ločila naju bo.“
„Potem se bova zopet našli.“
„Zagotovo.“
„Preko sanj, da bom vedela.“
„Seveda.“
Nasmehnili sta si.
Takrat je k njima prišel eden od odraslih, vzela je eno izmed deklic in odšla v gozd. Deklici sta se začeli klicati po imenih in v trenutku se je vse spremenilo.
Hišo je zajel ogenj in v ognju se je pojavila podoba, ki je dejala „Prišla bom pote.“
Sanje so se razblinile in Rossa se je zbudila v grajski sobi obsijana z jutranjo zarjo.
„Še dobro, da so bile le sanje,“ si je zašepetala in v trenutku pozabila nanje.
Na okenski polici se je zasli in Rossa se je počasi odpravila proti oknu. Na polici je zagledala belo ptico z sporočilom.
Previdno je stegnila roko priti ptici, da jo ne bi preplašila, in ji snela sporočilo. Počasi je prebrala vsebino sporočila in malce pomislila ter so odločila, da bo poskusila srečo.
„Počakaj me zunaj, ptica,“ ji je zašepetala.
Hitro je stekla iz sobe in se skoraj zaletela v Marsa.
„Kam pa se ti tako mudi?,“ je vprašal.
„Z nekom sem zmenjena. Bi prosim povedal ostalim, da ne bom zajtrkovala?“
„Seveda.“
Rossa je že stekla in ga pustila za seboj. Že se je znašla na dvorišču ter z pogledom iskala belo ptico in ravno takrat je pristala na njeni rami.
„Torej si me počakala. Zdaj, pa pojdiva k tvoji gospodarici.“
Ptica je odletela in Rossa ji je sledila. Bilo je malo težko slediti tako hitri ptici kot je bila ta, a na zadnje je, po nekaj zapleti, prišla do majhne hiše na koncu vasi. Ptica je hitro zletela skozi okno v hišo, Rossa pa je previdno odprla vrata in se znašla pred staro žensko.
„Pozdravljena Ranasa,“ jo je pozdravila ženska.
„Lep pozdrav tudi tebi, a ne kliči me Ranasa.“
„Pa povej svoje ime, a preden začneš z vprašanji, sedi.“
Rossa je le začudeno pogledala in se usedla na najbližji stol.
„Moje ime je Rossa. Kdo si pa ti?“
„Lepo ime imaš. Jaz se Narida, kakor vaščani pravijo, čarovnica.“
„Kako pa si ti praviš?“
„Pravim si magica.“
„Moram priznati, da se stokrat lepše sliši. Zakaj pa si me poklicala?“
„Povedat ti moram, da čim prej pobegni iz grada proč od princa Marsa.“
„Zakaj pa bi to storila, saj je najbolj prijazen izmed vseh.“
„Zato, ker poskuša uničiti svojo družino in tebe, da bi bil najmočnejši vladar.“
„Kako pa veš?“
„Vem, ker sem mu jaz dala strup, da se bo odkrižal svoje družine.“
„Zakaj, pa mi potem to praviš in me skušaš opozoriti?“
„Zato, ker hočem dobro usodo zate in za vse nas. Pomagala sem mu le zato, ker mi je grozil s smrtjo.“
„In ti si se mu pustila?“
„Če bi vedela, bi razumela.“
„Potem, pa mi povej, da bom razumela.“
„Pred malo več kot sto leti....,“ je ženska začela svojo zgodbo.
„Več kot sto let s stara? Kako to?“
„Stara se točno sto petdeset let in razlog, da sem toliko stara je Kristal posmrtnosti, ki ga imam vedno pri sebi. Zdaj, pa nadaljujmo z mojo zgodbo. Pred malo več kot sto leti sem z družino živela nekje daleč pri Magičnemu gozdu. Nekaj časa smo živeli v miru, potem pa so ljudje odkrili nas in naše moči ter takoj so nas obsodili, da so čarovniki in čarovnice. Zažgali so hišo in vsi, razen jaz in moja sestra, so zgoreli v požaru. Morale smo oditi ter zaradi oddaljenosti od gozda smo izgubljale svoje moči in smo se morale zateči k začasni rešitvi, Kristalom posmrtnosti. Sestra je kmalu umrla, jaz pa sem še nekaj časa potovala in se šele na to ustalila tu.“
„Žalostna zgodba, res mi je žal. Zakaj pa sta se morali s sestro zateči k začasni rešitvi? Zakaj sta morali oditi? Zakaj se kristal kliče Kristal posmrtnosti?“
„Po mojih žilah teče vilinska kri in zato ne morem umreti brez magije v sebi, a težko umrem če jo imam. S sestro smo odšle, ker naju so vilinci izgnali pred strahom, da jih bodo ljudje odkrili, čeprav so že bili odkriti.“
„Ne razumem te, a nočem razumeti. Če nimaš nič več povedati bom šla.“
Že je vstala k je Narida vprašala „Kaj si danes sanjala?“
„Kaj je to pomembno?“
„Zame je.“
„Sanjala sem o dveh deklicah, ki sta se pogovarjali o Ognju.“
„Kakšni pa sta bili?“
„Črnolasi z bledo poltjo. Še kaj?“
„Ne. A vedi nekaj, te sanje so bile tvoj spomin.“
„Kaj?“
„Včasih, ko se mora človek spomniti nekaj iz preteklosti se to pokaže v sanjah zavito v drobno tančico magije. Povej mi, a si še kaj videla?“
Rossa je zamižala in takoj pred seboj videla sanje. Začela je opisovati.
„Bila se v hiši. Trije odrasli so se pogovarjali. Nisem jih prepoznala in ne slišala. Tam sta bile dve deklici, dvojčici, ki sta se pogovarjali. Pogovarjali so se o Ognju. Da jih bo ta ločil, a bosta kljub temu bile povezani. K njima je nekdo prišel in ju ločil. Nenadoma, pa je vse zagorelo in zaslišala sem glas, ki je rekel, da me bo našel.“
„Kakor se mi je zdelo. Sanje ti je poslala Morgana ali pa tista deklica, tvoja dvojčica.“
„Kaj pa če so navadne sanje, brez pomena?“
„Niso. Poznam vse vrste sanj ter vedno jih prepoznam. Tvoje sanje so Sanje razkritja, ki jih pošlje tvoj um ali dober poznavalec magije, a ta te mora srečati ali pa poznati tvojo družino, da lahko to stori.“
„Saj me nihče ne pozna. In zakaj pa kdo to hotel?“
„Poznate te dva poznavalca magije, tvoja sestra in tvoj oče. Poleg teh dveh lahko štejemo še Morgano, ki najverjetneje ima tvojo sestro. Glede na sporočilo na koncu sanj je bila Morgana, a kaj ti je hotela povedati?“
„Kaj pa vem. Mogoče to, da ji ne bom ušla. Ali pa mi je hotela nekaj pomembnega povedati. To je to! Gotovo mi je hotela povedati, da sva s sestro povezani in se bova vedno našli.“
„Mogoče. Mislim, da je čas za odhod, še pol vrabčevega časa je do zenita.“
Rossa se je že odpravila, a se je ustavila in rekla „Hvala vam.“
Že je odhitela proti gradu. Narida se je le nasmehnila in se obrnila proti ptici ter ji nekaj šepnila. Ta pa je veselo odletela prti severu.
Letela je proti Temnim gozdovom na severu. Zgledala je kot drobna snežinka na nebu in počasi postala  le drobna lisa, ko se je spuščala proti gozdu, ki je bil zavit v temo.
Na skalnati polici sta stali dve postavi, ki sta nepremično zrli v nebo. Nenadoma sta zagledali ptico in se druga drugi nasmehnili. Ptica je kot drobna lisa priletela k njima in se usedla na ramo ene izmed postave.
Prijetno je začivkala „Delno je razvozlala vaše sporočilo v sanjah.“
„Vsaj to. Fiona, veš kaj moraš narediti.“
Druga postava je le pokimala in razprla bela krila, ki jih je imela na hrbtu ter odletela v nebo naproti svoji kraljici.
Postava se je le nasmihala in se počasi odpravila globoko v gozd.
Ptica je sledila Fioni, kot ji je bilo naročeno ter ponesla novico na dvor harpij.
V skalo vklesana podoba vrat se je odpirala v čudovito dvorano z prestolom, kjer je sedela kraljica harpij, Hina.
„Upam, da prinašaš veselo novico, Fiona.“
Še preden je lahko odgovorila je ptica priletela k njej in ji povedala sporočilo ter takoj odletela nazaj domov, saj je svojo nalogo opravila.
„Torej je res?“
„Seveda je. Ne skrbeti kmalu bomo rešeni tega suženjstva.“
„Upam, da kmalu kajti ne zdržim več.“
„Ne skrbi,“ globoko se je priklonila.
„Čudežno sestro imaš,“ je še rekla Hina preden je odšla.
„Vem,“ ji je rekla Fiona ter odšla.