Medaljon / On Hold

3

„Ste prepričani?,“ je vprašal hlapec.
„Popolnoma,“ je odgovoril princ Mars.
„Če ste prepričano, pa kar vstopiva.“
Konja sta privezala k staji in se odpravila proti vratom hiše ter potrkala. V istem trenutku so se vrata odprla ter ju prijeten glas povabil naprej.
Stopila sta v preprosto kmečko jedilnico kjer je bila le miza in nekaj stolov, a bilo je vse čisto, na videz veličastno. V prostoru je stalo šest oseb, vse lepo oblečene kot, da so ju pričakovali in se vedli kot, da nista nič posebnega ter to se je zdelo princu Marsu najbolje.
Hripavo se je odkašljal ter dejal „Sem sva prišla z eno samo nalogo, najti naslednika v rodu Zmaj in k vam smo prišla prva, ker ste v sorodu z prejšnjim Ranasom ter je tu najverjetneje tudi naslednji. Seveda, pa se mi tudi ne da hoditi po celotnem kraljestvu če se tu naslednji skriva.“
„Te že vemo in raje naredi tisto kar moreš, ker imamo na kmetiji še polno dela,“ je dejali Tomi.
Trina ga je neopazno udarila v rebra kakor, da ne bodi preveč siten.
„Prav imaš imaš, gospodar hiše,“ mu je spoštljivo odvrnil ter nato vprašal „Kdo bo prvi poskusil srečo?“
Z prijetnim nasmeškom na obrazu je pokazal okrogel dva centimetra debel medaljon z zmajem na sredini.
Emma, Julija in Rihard so hitro stekli k njemu ter se prepirali kdo bo prvi, Rossa je pa le počasi stopala naproti, saj je ves čas zrla v princa in ga občudovala kako so mu se njegovi svetli lasje mršili v čudovito pričesko, njegove sinje oči, ki so bile kot nebo nad morjem in njegov nasmeh, ki je bil kakor angeli smejali.
„Če se ne boste nehali prepirati bo začel tisti, ki je zadnji prišel do mene,“ je princ rekel trem razgrajačem, ki so se prerivali kdo bo prvi.
„Tudi prav,“ je rekla Emma, ki je bila najbližje princu ter nakazala svoji sestri in bratu naj se umaknita, da bo lahko Rossa prišla do njega.
Še preden se je Rossa zavedla je bila pri njemu ter v rokah držala medaljo, ki je žarel.
„Ti si ta, ti si naslednica, Ranasa,“ je veselo dejal princ ter jo trdno držal za roko, da mu ne bi pobegnila.
„Vse v redu, a jaz se ne kličem Ranasa in kako si lahko tako prepričan?,“ je dejala Rossa.
„Vem, da Ranasa ni tvoje pravo ime, a pripadeš rodu Zmaja, pa še prvorojenka si. Prepričan sem pa ker je medaljon tako nakazl.“
„Medaljon se lahko tudi moti.“
„Dovolj Rossa,“ je skoraj vzkliknila Trina in nato malo mirneje dejala „ Pridi z mano, da se pogovoriva.“
„Seveda,“ ji je Rossa odgovorila in ji sledila v njeno sobo, ki je bila čisto na drugem koncu hiše.
Že so se vrata za njima zaprla je Trina rekla „Poslušaj. Kar pravi princ Mars je res, res si Ranasa, prvorojenka prejšnjega Ranasa, Jaša in njegove večne ljubezni Lei, moje tete. Veš tudi žal mi je, da tega nisi prej izvedela, čeprav si dostikrat spraševala po njih in po svoji sestri.“
„Saj je v redu, tudi jaz ti nisem vsega povedala. Danes ponoči sem izvedela, da sem Ranasa.“
„Kaj! Vedela si? Če si vedela zakaj si rekla, da ne veš? In kdo ti je povedal?“
„Vedela sem, a sem rekla, da ne vem zato ker bi vsi me začeli malo sumljivo gledali. Povedala pa mi je harpija Fiona v sanjah.“
„Fiona se je klicala tista harpija, ki ti je to povedala? Si popolnoma prepričana?“
„Saj tako je rekla. Zakaj?“
„Zato, ker je bilo tako ime tvoji sestri dvojčici.“
„Sestro dvojčico imam?“
„Jo imaš ali pa si jo imela.“
„Zakaj tako govoriš? In zakaj ni prišla živet skupaj z menoj k tebi?“
„Tvoja sestra je najverjetneje mrtva kot tvoji starši lahko, pa je tudi ta harpija, ki te obiskuje v sanjah. Tvoja sestra, pa ne živi s tabo pri meni, zato ker me je tvoj oče prosil samo zate. Torej zdaj ko sva razčistile reči mi oprostiš.“
„Seveda,“ je rekla Rossa ter objela Trino.
Lahko bi minila večnost, pa ne bi opazile če ju ne bi zmotil droben glas.
„Rossa, prosim takoj pridi v gozd, ker ti moram nekaj povedati. Dobiva se na jasi, ki jo seka potok, na isti kot si v sanjah.“
Le spogledali sta se. Trina je prikimala, da lahko gre in že je Rossa odhitela ven, mimo princa in vseh, ki so bili tam naravnost v gozd ne meneč se za klice, ki so klicali za njo. Zaslišala je Trinin glas, ki je vsem rekel, da se gre le poslovit od prijateljev.
Skozi gozd je tekla kolikor hitro je lahko in v najkrajšem času prišla do jase, ki jo je sekal potok, podobna je bila tisti iz sanj, a hkrati drugačna.
Nenadoma se je v senci dreves nekaj premaknilo in prišlo na svetlobo. Postava odeta v sivkast plašč z kapuco in velikimi belimi netopirskimi krili.
Postava si je počasi snela kapuco in se približala Rossi.
„Fiona,“ je potihem zašepetala Rossa.
„To sem jaz, Fiona,“ ji je odgovorila.
„Vem, da si ti, a hotela sem se prepričati. Zdaj pa povej kaj hočeš?“
„Previdna si, to je lepa lastnost. Kaj hočem od tebe je to, da te opozorim pred princem Marsom.“
„Zakaj pa pred njim?“
„Hočete te izkoristiti za svoj načrt.“
„In kaj naj potem naredim če me hoče izkoristiti?“
„Naredi kar hočeš, saj si velika, a če boš odšla na grad z njim se poskusi čim bolj povezati z kraljem in kraljično.“
„In kako mi bo to pomagalo?“
„Boš že videla.“
Ko je Fiona to rekla je razprla svoja krila in odletela v daljavo. Rossa je nekaj časa zrla v daljavo za njo, potem pa se je obrnila in odšla proti kmetiji svoje sestrične.
Pot skozi gozd nazaj je bila lažja kot je Rossa predvidevala in komaj je stopila iz sence gozda so že vsi planili proti njej.
„Se poslovila od svojih prijateljev?,“ je nekončano vprašal Mars.
„Seveda sem se poslovila,“ mu je odgovorila Rossa.
„Potem pa pojdiva,“ z nasmeškom na obrazu.
„Samo še nekaj stvari vzamem,“ je med potjo do hiše, v svojo sobo.
Mučna pot do njene sobe se je vlekla in se ni hotela nikoli končati, samo zaradi pogleda princa Marsa in njegovih besed.
Zakaj ga je tako zanimalo, če se je poslovila od prijateljev in njegov hladen glas ji nista dala miru, dokler ni končno prišla v sobo.
Soba je bila popolnoma razmetana, le majhen kupček oblačil je bil lepo zložen na postelj, zraven pa je bila jahalna torba za oblačila.
V trenutku je vedela kdo je bil, Fiona, ki ji je hotela na vsak način pomagati.
A ni imela časa za razmišljanje, zato je prijela pripravljena oblačila in jih dala v jahalno torbo.
V istem trenutku iz kupčka oblačil padel listek z sporočilom in zlata verižica z drobnim smaragdom. Na listku je z drobno pisavo pisalo:
Upam, da si vesela moje pomoči z oblači, pa oprosti zaradi razmetane sobe. Verižica, ki je zraven, malce čudno darilo, ti bo pomagalo ko boš pomoč najbolj potrebovala. Pa oprosti, da ti nisem mogla nikoli biti resnično v pomoč .
„Resnično si mi pomagala, Fiona, in nekoč se ti bom odložila,“ je še zašepetala, si zapela verižico okoli vratu ter se odpravila.