Medaljon / On Hold

7

Na grajskem dvorišču je odmeval zvok kovine.
Rossa je skupaj z mojstrom, ki ji je bil dodeljen za mečevanje, vadila tehnike, ki se jih je naučila. Skoraj ga je premagala, a ji je zbil meč iz roke in že je meč obležal na kamnitih tleh.
„Dobra si za začetnika,“ je posmehljivo dejal mojster in dodal „če ne bi vedel, da si živela na kmetiji in opravljala hišna opravila, bi rekel, da si že kdaj vihtela
meč in vsaj koga premagala.“
„Hvala za vaše mnenje, mojster.  Meč sem pa vihtela v sanjah.“
„Hahaha, res si zabavna. Sanje niso resničnost. Rekel sem ti, da me ne kliči mojster, in če že moraš dodaj ime zraven, me kliči Kalino.“
„Prav, mojster Kalino.“
„Tako je že bolje.“
Kalino se je sklonil in pobral meč. Odpravila sta se v grad in se odpravila v sobo z orožjem. Tam je Kalino odložil meča in rekel Rossi „Jutri te bom naučil lokostrelstva in še nekaj malega o mečevanju. Čarodej Marindo te bo naučil nekaj o magiji. rhivistka pa te bo poučila o zgodovini. Si razumela?“
„Sem razumela.“
„V redu. Zdaj pa pojdi nekaj pojest.“
„Seveda. Se vidiva jutri na treningu, mojster Kalino,“ je rekla Rossa ter odhitela proti kuhinji, saj je bila malce, prav pravzaprav kar precej, pozna za večerjo pri mizi.
Tiho je korakala skozi hodnike in že se je znašla pred kuhinjskimi vrati. Že je hotela odpreti vrata, ko so se nenadoma odprla in pred njo se je pokazal Mars s pladnjem v roki.
„Kaj pa počneš tu?,“ jo je presenečeno vprašal.
„Prišla sem iskat, kaj za jest. Kaj pa ti?“
„Lepo. Jaz pa nesem čaj očetu in sestri, saj sta nekaj staknila in imata grd kašelj. Torej se vidiva.“
„Se vidiva.“
Mars je s pladnjem v rokah odhitel proti jedilnici z slabo mislijo v glavi.
Rossa je le skomignila z rameni ter odšla v kuhinjo in tam zagledala zmedenega glavnega kuharja. Stopila je k njemu in ga vprašala „Kaj pa je?“
„Nič, samo čudno se mi zdi, da je prišel princ Mars prišel po čaj in dal nekaj vanj, namesto njegov hlapec.“
„Gotovo hoče biti le prijazen in je v čaj dal sirup proti kašlju, tako vsaj sklepam.“
„Mogoče. Po kaj, pa si ti prišla?“
„Rada bi dobila, kaj za jest.“
„Lahko ti dam le nekaj zelenjavne juhe ter kruh in med. Kaj boš?“
„Vse.“
„Si pa res lačna,“ je rekel med tem, ko je v krožnik nalil zelenjavno juho ter iz omare vzel kruh in med. Vse je postavil pred njo in že je začela jesti.
Bila je tako lačna, da je v istem trenutku pojedla vse, kar je bilo postavljeno pred njo in še bi lahko pojedla desetkrat toliko, a se je nečesa spomnila.
„Hvala vam, da ste mi postregli tako okusno jed,“ je hitro rekla glavnemu kuharju ter odhitela iz kuhinje proti sobi Marine.
Kot strela je priletela v sobo, da se je Marina prestrašila in skoraj izpustila skodelico iz roke.
„Kaj pa je?,“ je Marina presenečeno vprašala.
„Zanima me glede tvojega kašlja, ki ga je Mars omenil.“
„Glede tega. Nič takega ni.“
„Ne zanima me to. Kdaj si začela tako kašljati.“
Marina je zakašljala ter odgovorila „Zjutraj, ko sem se zbudila. Najprej sem mislila, da sem alergična na katero izmed snovi, ki so v uspavalu, a ko je tudi oče začel kašljati sem vedela, da ne gre za to. Ne skrbi, saj bo minilo.“
„Mislim, da ne bo minilo.“
„Zakaj tako misliš.“ Zopet je zakašljala in jo pogledala v oči.
„Zjutraj sem bila pri Naridi in mi je...“
„Pri Naridi si bil?!“
„Je kaj narobe s tem?“
„Je in to precej. Narida je neke vrste čarovnica in še lažnivka, ne verjemi mi.“
„V redu. Ti lahko zdaj povem do konca?“
„Ne če je povezano s Narido in njenimi lažmi.“
Rossa je odkimala in vstala ter odšla proti vratom.
„Tako je prav, če mi nimaš, kaj pametnega povedat pojdi.“
Rossa je zaloputnila vrata in slišala kletvice, ki so prihajale iz sobe. Preprosto jih je ignorirala ter odšla v svojo sobo.
Jezno se je usedla na posteljo in padla v trans. Stala je v temi in gledala kako se misli in spomini prebujali iz stoletnega spanca. Tema se je začela mešati z barvami mavrice in počasi so dobivale podobo zmaja.
Skozi njegova prozorna krila je svetila tančica barvne svetlobe. Njegovo veliko telo je bilo pokrito s zlatimi luskami, na glavi so žarele smaragdne oči ter okoli njega se je valil dim iz njegovih nosnic.
„Pričakoval sem te,“ je zadonel zmajev glas.
„Kako, prosim?,“ je negotovo vprašala Rossa.
„Vedel sem, da boš prišla in da bo resnica prišla na dan. Če si pripravljena ti bom pokazal.“
„Mislim, da sem,“ je malce negotovo rekla.
Zmaj je zamahnil s glavo in nenadoma sta se znašla na oblakih med tremi gradovi.
„To je kraj kjer sem živel pred razdelitvijo. Srednji grad je moj, desni je od Temačnega, levi pa od Svetlega. Temni in Svetli sta brata ter angela z močmi teme in svetlobe, ki se vedno prepirati za oblast ter le jaz sem jima stal na poti in to jima je šlo zelo na živce...“
Med gradovi je stal obris zmaja in kmalu je k njemu prišla dva angela.
Temni je imel črne kratke lasi, oči in perutasta krila. Njegov pogled je bil temačen in oster kot senčna rezila. Njegova siva obleka je valovala okoli njega in razkrivala orožje, ki ga je nosil, okoli vratu je nosil bel kristal, ki je predstavljal svetlobo v njem, a to je prekrila temačnost in slaba namera.
Svetli pa je imel rumene kratke lasi, bele oči in perutasta krila. Pogled je bil razigran in pol dobrote, a to je bila iluzija, saj so bila polna sovraštva do svojega brata. Belo-rumena obleka je pokrivala njegovo telo in le rahlo valovala okoli nog, okoli vratu pa je nosil črn kristal v znamenju njegove temačnosti.
„ Ter nekoč smo se zbrali za pogajanje, a nič ni bilo iz tega....“
Angela sta se začela prepirat in si strgala verižici, ki sta jima visela okoli vratu. Obeska sta padala proti tlom, a med tem sta angela prekrižala svoje orožje, ki sta jih nosila.
Zmaj je vzdignil svoje sprednje noge visoko v zrak in jih z velikim treskom spustil na tla. Okoli rok angelov so se pojavili zlati okovi močni trdi kot najtrši diamant. Nenadoma so se pojavile črne sence in se zbrale okoli Temnega, posvetovali ter hitro napadli zmaja.
„Temni je priklical svoje služabnike, ki jih je ustvaril ter jih naščuval zoper mene....“
Zmaj je zletel proč od gradov naravnost k padajočima kristaloma. V letu ju je previdno ujel in hitro pristal me drevjem kjer se je spremenil v dečka.
„Odletel sem proti kristaloma ter ju ujel in ju varno prenesel na zemljo dežele  Noranid k dvema sestroma....“
Deček je tekel proti hiši ter hitro vstopil vanjo. Tam je zagledal dve sestri z dolgimi črno-rjavimi lasmi in bledo poltjo.
„Ponudili sta mi prenočišče in hrano, a vse sem zavrnil. Takrat sem nečesa domislil, kristala sem jima dal. Kristal Svetlega je prejela Morgana, od Temnega pa Sara. V njunih rokah sta se kristala razpadla v dve polovici medaljona....“
Deček je sestrama ponudil kristala ter ob njunem dotiku sta se spremenila v dve polovici. Obe polovici sta imeli oblikovanega zmaja le z drugačno barvo oči gleda barvo kristala. Nenadoma se je deček začel počasi spreminjat v zlat odsev.
„Kos sta se kristala spremenila sem se začel tudi jaz, moja moč se je začela dvojit na na moč zraka in ognja...“
Zlat odsev se je razdelil na pol in vsaka polovica je odletela k eni sestri kjer se je še razpolovila ter šla v vsako sestro in polovico medaljona.
„Le z polovicama...“
Vse je začelo izginjat in zaslišal je glas, ki jo je klical po imenu.
Rossa je mukoma odprla oči in se zagledala v obraz mojstra Kalina. Zasukala je glavo in pogledala skozi okno ter ugotovila, da je sonce že visoko, da hribi.
„Zakaj me niste zbudili?,“ je previdno vprašala.
„Nisem te mogel. Oči si imela popolnoma črne in zgledalo je kot, da se ne boš nikoli zbudila, a arhivska je rekla, da te moram močno tresti in glasno klicati tvoje ime, šele potem si končno odprla oči. Kaj je bilo?“
„Ne vem. Greva trenirat?“
„Takoj po zajtrku, ki ga dobiš v kuhinji.“
Rosa je hitro stekla v kuhinjo kjer jo je čakal zajtrk. V kuhinji je veselo pozdravila kuharji, ki ji je pekel palačinke.
„Trnuljčici je zadišal zajtrk in se je odločila vstati,“ zasmejal se je in položil palačinke na krožnik ter jih prekril z jagodnim sirupom.
„Res smešno.“
„Malce, pa je smešno. Torej, kako da si tako dolgo spala?“
„Ne vem kaj je bilo. Usedla sem se na posteljo in v istem trenutku sem se znašla v najlepšem kraju s zlatem zmajem.“
„Videnje si imela.“
„Kaj?“
„Videnje v katerem lahko vidiš prihodnost ali resnico.“
„Kako pa veš?“
„Preden sem postal kuhar sem bil sin barona in sem izobražen v precej vedah.“
„Aaaaaaa. A sem bom o tem učila tudi jaz?“
„Seveda, vse moraš vedeti.“
„Se že veselim,“ je zdolgočaseno rekla.
„Znanje ti bo prišlo prav. Sem slišal, da sta se včeraj sprli z Marino. Kaj je bilo?“
„Prav si slišal. Hotela sem jo prepričati o resnici, ki se jo izvedela od Naride.“
„O, stara čarovnica s čudnim kristalom. Gotovo ti je povedala kaj od Marsa.“
„Kako pa veš?“
„Pravzaprav ne vem, a ker nisem slep, sem ga že nekajkrat opazil iti k njej. Kaj pa je povedala?“
„Nekaj o tem, kar se dogaja na gradu.“
„Če je kaj pomembnega pojdi povedat kralju, saj ti bo edino on verjel.“
„Hvala ti za nasvet, pa še za ta okusen zajtrk.“
„Ni problema.“
„Se še vidimo,“ je pomahala v slovo.
„Vidiva se,“ je odgovoril in se hudomušno nasmehnil.
Rossa je izginila za vogalom in se v kuhinji pokazal Mars.
„Ve,“ mu je rekel kuhar.
„In? Zate je važno, da opraviš svojo nalogo.“
Mars je že hotel oditi, a se je v zadnjem trenutku ustavil ter rekel „Pa še Narido zapri v najsamotnejšo in najtemnejšo ječo gradu.“
V kuhinji je nastala tišina, Mars je odšel, kuhar pa je stopil k pultu in iz kota v predalu vzel papir ter pero z črnilom. Previdno je s neprepoznavno pisavo napisal pismo po naročilu Marsa.