Medaljon / On Hold

5

Bila je temna noč in po grajskih hodnikih so se slišali koraki.
Vrata v spalnico kralja Oriona so se odprla in v soju sveče se je pokazal princ Mars s stekleničko strupa v roki.
Previdno je stopil k postelji ter svečo odložil na mizico zraven postelje in previdno odvil zamašek na steklenički. Odprl je usta svojega očeta in mu kapnil tri kapljice strupa vanje.
Prijel je svečnik in odšel. Previdno je zaprl vrata in se odpravil do naslednjih vrat, spalnice svoje sestre Marine.
Odprl je vrata in zagledal še zbujeno Marino.
„Kako, da si še pokonci?,“ je vprašal.
„Ne morem spati. Kaj pa ti delaš s svečnikom in stekleničko v roki?“
„Tudi jaz nisem mogel spati, pa sem šel iskat tale sirup, da bom lažje zaspal. Če hočeš ga lahko tudi ti vzameš,“ ji je rekel in ponudil stekleničko.
„Za dober spanec bi vse naredila, zato bom vzela malo te tekočine. Koliko pa je potrebno?,“ je vprašala med tem ko mu je iz roke vzela stekleničko.
„Samo tri kapljice.“
Marina si je v usta kapnila tri kapljice iz stekleničke in jo vrnila Marsu.
„Zdaj pa lahko noč, moja mala sestrica,“ ji je rekel, ugasnil njeno svečo in odšel.
Marina se je ulegla na posteljo in zaspala.
Med tem je Mars odšel na dvorišče, kjer ga je čakal njegov služabnik in mu izročil stekleničko.
„Z njo naredi kar hočeš,“ mu je rekel.
„Kako pa to?“
„Zato, ker bom za svoj načrt potreboval nekaj močnejšega.“
„Zakaj pa niste že začeli z nečim močnejšim?“
„Bilo bi preveč očitno. Zdaj pa pojdiva.“
Odšla proti zadnji hiši v vasi, ki je bila le nekaj korakov stran od gradu. Odprla sta vrata stare hiše in za mizo zagledala staro žensko, ki je strmela v kroglo.
„Hitro ste me zopet prišli obiskat. Če mu se lahko zahvali za ta obisk?“
„Zahvališ se lahko, le temu, da sem se odločil čim hitreje se znebiti svoje družine.“
„Torej potrebuješ močnejši strup?“
„Seveda.“
Stara ženska je vstala in odšla po strup v zadnjo sobo. Kmalu se je z drobno stekleničko v roki vrnila in že jo je ponudila Marsu, ko si je premislila ter vprašala „Si prepričan, da ne bo nobeden posumil, da ti jaz pomagam?“
„Seveda ne bo nobeden posumil, saj ne bodo niti vedeli, da jaz počnem to.“
„Lahko, pa posumijo, da je to moje delo in nočem goreti na grmadi.“
„Ne skrbi, vse bo v redu ali pač.“
„Ne namigujte na to.“
„Če me ne boš ubogala bom to storil, pa hvala,“ je rekel in ji iz roke vzel stekleničko.
Počasi je odšel proti gradu, stara ženska pa je ostala sama v sobi in zašepetala „Bolje, da ga ubogam in obžalujem za ubogo Ranaso, ki bo postala njegova žena, a nekaj lahko naredim.“
Usedla se je za mizo, vzela pero in kos papirja ter napisala:

Draga Ranasa,
nekaj pomembnega ti moram povedati, a to ni pravi način, da ti to povem, zato bi te prosila če bi prišla k meni. Do mene te bo vodila ptica, ki ti je prinesla to sporočilo in prosim te, da čim prej prideš.

Odložila je pero in sporočilo pripela na belo lastovico.
„Lepo leti in hitro se vrni z Ranaso,“ je rekla in lastovico spustila na prostost ter nato še dodala „Upam, da bo uspelo to, kar načrtujem.“