Medaljon / On Hold

13

Bilo je tema, vse povsod.
Bilo je kot najtemnejša noč brez lune in zvezd.
Bila je iluzija, ki jo je ustvarila Zapuščena, a to ni bila glavna skrb Morgane, saj se je bala, da se Zapuščena polasti njenega telesa.
Temni je že mnogo časa Zapuščenim obljubljal telesa v katerih bodo lahko živele, saj so njihova telesa gnila pod zemljo.
Zapuščena je bila duša, senca, katera ni imela svojega telesa in je bila blodnja na tem svetu, ni obstajala. A kljub temu so imele mogočno magijo s katero so si skozi desetletja dobivale telesa.
Pred nekaj leti jih je Temni dobil na svojo stran z obljubo, da jim bo poiskal telesa. Da jim ne bo bilo treba bloditi.
Nekatere Zapuščene so že dobile svoja telesa, a so tudi hitro umrle. Od harpij.
Tudi harpije je Temni pridobil na svojo stran.
Morgana in Hina sta bili že od nekdaj prijateljici, naskrivaj, da ju ne bi odkrili. Majhna neprevidnost in že se je vse spremenilo.
Morgana je tistega dne skoraj umrla, a jo je Hina rešila s svojo predajo in zaprisego zvestobe. Od takrat harpije delajo za Temnega ter njegove ukaze, saj so.
Odkar je Fiono spremenila so nekatere harpije začele pomagati dobri strani, če se lahko tako izrazimo.
Morgana je vedela, da jim lahko zaupa, da bo njena ne vem kolikokrat pra nečakinja preživela.
Rossa.
Samo misel nanjo jo je bolela, saj je vedela kako jo je prizadela.
Mamo in očeta ji je ubila ter še vse pred njima, sestro spremenila v pošast, saj na zunaj.
Vse se je vrelo in misli so začele se ponovno vrteti od začetka, a tema se je spreminjala in postajala vse svetlejša.
Videla je oblike jame, obraz.
Vse je postajalo bolj in bolj jasneje.
Vsaka podrobnost se je izostrila ter pekoče pripekala v oči.
Svetloba bakle, ki jo je držal nekdo nad njo, ženska.
Črni lasje speti v ohlapno kito, svetle oči.
Tako znano, a hkrati tudi tuje.
Glas tako domač je prihajal iz njenih ust, sladek kot med.
Šelestenje kril angela, ki se premakne na trdi podlagi, v spanju ali pa tudi ne.
Svetloba groznejša od teme brez svetlobe zasije preko sobe in jo prebudila.
Vse jasno postane, še mogoče preveč.
Temni iz svojega spanca se je prebudil in zijal v prišleka na drugi strani.
„Vedel sem, da boš prišla, Rossa.“
»Mogoče si vedel, a me ne boš dobil.«
Morgana se je popolnoma prebudila iz svojega spanca. Stegnila je roko in se rahlo dotaknila Rossine roke.
Pogledala jo je in ji prikimala. Obrnila se je proti Temnemu.
»Vedno si dobil kar si hotel, a tokrat bo drugače. Če nas hočeš imeti, nas moraš prej dobiti.«
Vzdignila je roko in iz tal se je vzdignila megla. Pokrila je ves prostor.
Rossa se je sklonila k Morgani, ji pomagala vstati. Prijela jo je pod roko ter skoraj stekla proti eni izmed jam. Z roko je iskala vdolbino v katero bi skrila Morgano. Našla jo je in nežno jo položila noter.
Stopila je nazaj, se obrnila in šla iskati Fiono. Hitela je in iskala mizo na kateri je ležala, a je naletela na prepreko. Nenadoma se je pred njo pojavil Temni.
Zgrabil jo je tako močno, da se je komaj premikala. Potisnil jo je ob steno in z roko začel dušiti. Čez trenutek je popustil in Rossa se je nezavestno zgrudila na tla.
Megla se je razkadila.
Temni se je sklonil nad njo in začel iskati njeno polovico medaljona. Ni je našel.
Kriknil je in njegov krik je odmeval.
Tišina. Le še njegovi premiki so trgali tišino, ko je razmišljal kaj narediti.
»Najraje bi te ubil, a te ne smem. S tem bi izgubil vso upanje. Že vem.« Sklonil se je. »Šel bom po tvoje prijateljčke, ji pripeljal sem ter jih enega po enega počasi ubil, dokler mi ne poveš kje je druga polovica medaljona. Do takrat pa boš bila tukaj varno zaklenjena.«
Kovina je zaropotala.
Še preden je odšel se je še zadnjič ozrl k njej in ji z glasom polnem zlobe rekel "Pa hvala, da si me osvobodila tistih okov, zdaj bo končno moj načrt uresničen."
Le rahel obrat in že je izginil, Rossa pa je padla v spanec brez sanj.