Medaljon / On Hold

11

Narida se je, priklenjena na steno z verigami, smilila sama sebi in poslušala zgodbe kamnov okoli nje. Tihi koraki so se približevali njeni ječi in se ustavili pred vrati ter stražarja sta padla po tleh in iz nikoder se je pojavila Rossa z razmršenimi lasmi.
„Kaj pa si počela?,“ je zaskrbljeno vprašala Narida.
„Spala sem,“ je smeje odgovorila.
„Upam, da si imela lepe sanje.“
„To pa zagotovo.“
Ključe je vtaknila v ključavnico in vstopila v ječo in že je stopila do Naride ter jo hotela osvoboditi ko je nenadoma Narida rekla „Kaj pa počneš?“
„Rešujem te, da me boš lahko odpeljala k vilincem.“
„Četudi bi hotela te ne morem odpeljati k njim, saj sem izgnana če se ne spomniš.“
„Ampak brez tebe ne bom našla poti.“
„Lahko ti jo povem.“
„Izgubila se bom.“
„Prav imaš, bom tvegala. Osvobodi me.“
Rossa je odklenila verige in te so glasno zarožljale ter predramile stražarja. Obe sta hitro stekli in ječe po hodniku ter hitro hitele proti zgornjim prostorom.
„Pobegnili bosta,“ sta zavpila in zbudila pol gradu, a Rossa in Narida se nista menili za to in kolikor, hitro so lahko, tekli proti kraljičini sobi.
Ko sta pritekli do vrat sta hitro vstopili in jih zaprle za seboj.
Na postelji je sedela vsa bleda kraljična Marina in vsa omotična je povzdignila glas „Kaj pa počneta?“
„Huje je kot sem si mislila,“ je rekla Narida ko je stopila k Marini.
„Pusti me.“
Zamahnila je proti Naridi, a jo je zgrešila in skoraj je omahnila na tla. Rossa in Narida sta kolikor so lahko hitro stekle k njej, a na srečo ni bilo nič.
„Kaj se dogaja z mano?,“ je počasi vprašala Marina.
Rossa je globoko zajela sapo in začela „Tvoj lastni brat te zastruplja zaradi določenih kraljevskih privilegij.“
„Gotovo zaradi očetove oporoke, saj je drugi v vrsti za prestol.“
„Kdo je prvi.“
„Jaz.“
„Rossa, to ni važno. Pojdi po kralja in se dobimo pri gozdu. V redu?“
„Seveda.“
Rossa je pokukala skozi vrata, da preveri kako je z vojaki in na srečo ni bilo na hodniku nikogar. Previdno je stopila na hodnik, zaprla vrata za seboj in s tihimi koraki odhitela proti prestolni dvorani kjer nadvse zgoda zjutraj pride kralj postopat.
Po gradu so odmevali koraki ter glasovi, a po velikem naključju Rossa ni srečala nikogar.
Res je bila sreča, a vsaka sreča se enkrat konča, saj je pred dvorano stala skupina vojakov, ki so bili do zob oboroženi z meči in trdnimi oklepi. Rossa takoj ko jih je zagledala se je krila za najbližjo režo, ki je bila narejena v steni.
Globoko se je poglobila v svoje misli in nenadoma jo je prešinila misel, kaj pa če postane zrak, a čez trenutek si je že premislila. Nekaj časa je še razmišljala, a ker ni imela druge zamisli je zamižala in se je v mislih predstavljala v obliki vetra.
Napenjala je svoje možganske celice, da jo je glava bolela, a čez minuto ali dve je začutila neverjetno olajšanje v glavi.
Odprla je oči in od svojega telesa je zagledala popoln nič. Že je pomislila, da je postala samo nevidna in ji tako ne bo uspelo priti do kralja, a je ta strah minil, ko je zamahnila s svojo roki okoli katere je zaplapola rahel vetrič.
Previdno, čeprav je vedela, da jo stražarji ne bodo slišali, je stopila pred vrata in se malo poigrala z njihovim orožjem ter prisilila, da so stražarji pogledali stran. Vedela, da to ni bilo pravilno in je bilo tudi nevarno, a ni si mogla pomagat in še preden je izginila, skozi razpoko v vratih, se je zasmejala kakor veter tuli.
Stražarji so se obračali v vse smeri in ugotavljali od kod je ta nenavaden veter, če ga lahko tako imenujejo, sploh prišel. Rossa je med tem že prišla v notranjost prestolne dvorane.
Začudeno je obstala in se obračala v vse strani. Dvorana je bila okrašena z zlatimi okraski in portreti kraljeve družine, na koncu sta bila dva vgrajena prestola narejena iz srebra in brona z rubinom na naslonjalu.
„Kaj pa počneš tu?,“ je spregovoril kralj Orion, ki je stal nekje sredi dvorane.
Rossa je pogledala svoje telo in ugotovila, da je zdaj vidna ter odgovorila „Po vas sem prišla ter, če vam smem reči, gre za vas in vaše življenje.“
„Veš Rossa, rad slišim, da koga skrbi zame, a moje življenje se končuje in to že dolgo vem.“
„Torej veste, da se bo kmalu, prekmalu, končalo?“
„Ne vem, a slutim. Zdaj pa hitro povej če imaš kaj, saj kmalu bo prišel moj sin in res se bojim zate, a še pred začneš mi odgovori ali je res, da si mene in mojo hči hotela ubiti?“
„Ni res, a saj mi ne boste verjeli če vam povem kdo je bil.“
„Vem, da iz tvojih ust prihaja resnica in vsaki besedi bom verjel.“
„To bi lahko izrabila in povedala laž, a tega ne bom naredila ter bom povedala kdo je bil. Bil je Mars, vaš sin, a ker tako govorim o vašem sinu bom povedala, da sem to izvedela od potomke vilincev, ki ji vilinci pravijo čarovnica, Naride.“
„Od Naride?“
Kralj Orion se je ob teh besedah zasmejal in se počasi začel sprehajati ter vedno znova ponavljaj vprašanje „Zakaj mi nisi povedala? Zakaj mi nisi.....“
Vprašanje je odmevalo po celem prostoru in bilo je kakor deroča reka, ki teče čez svoje brzice znova in znova. Rossa je pristopila k njemu ter mu položila roko na usta in rekla „Saj bi, a nisem mogla.“
Kralj Orion je prijel njeno roko ter jo odstranil izpred ust in ji rekel „Lahko bi mi povedala, saj to veš.“
„Saj vem, a nisem mogla priti k vam, ker se je vse prehitro dogajalo in zdaj edina rešitev za vas in vašo hčer je, da vas odpeljem k vilicem v Čarobni gozd.“
„In problem je to, da zdaj so povsod stražarji?“
„Ja. Kako veste?“
„Ni važno, saj imam rešitev, skrivni prehod.“
Kralj Orion se je sprehodil proti prestoloma ter pomignil Rossi naj mu sledi. Po hodniku se je slišal hrup in kralj Orion je, kakor, da ima samo dvajset let ali manj, v manj kot minuti prišel do prestolov ter pritisnil skrito stikalo, da se je v steni pojavila vrata v predor.
Vrata dvorane so se odprle in skoznje je prišel Mars z kupico stražarjev.
Rossa se mu je le nasmehnila in porinila kralja Oriona skozi vrata ter jih za njim zaprla.
„Torej si le prišel,“ je veselo rekla Marsu.
„Prišel sem pote in te bom tudi dobil. Primite jo.“
„Ne bom se branila.“
Stražarji so stekli k njej in jo trdno prijeli za roke, da jim ne bi pobegnila.
„Za mano,“ jim je ukazal Mars in jih vodil proti svoji spalnici. Težki koraki stražarjev so odmevali po hodniku vse do vrat Marsove spalnice in že so se ustavili ter Rosso izročili v Marsove roke.
„Hvala vam za vso pomoč,“ jim je rekel ter jih odslovil.
Odprl je vrata in skupaj z Rosso stopil noter ter jo posedel na posteljo.
„Lepo sobo imaš,“ je malce nejevoljno rekla Rossa.
„Lepo, da ti je všeč, kajti od zdaj naprej bo to tudi tvoja soba razen če se preselim v očetovo, ki je po tvoji zaslugi prosta.“
„Mogoče imaš prav, mogoče pa ne.“
„Kaj?“
Rossa mu ni odgovorila, ampak le stegnila roke in iz prstov naredila orla. Zapihal je veter ter Marsa odnesel v steno in ga pahnila v nezavest.
Drobci kamnite stene, v katero je Mars z glavo priletel, so se posuli na njega in ga pokrili. Rossa je vsa vesela skočila dol z postelje in stopila k njemu ter mu na uho zašepetala „Mogoče me ne slišiš, a vedi, da se me ne boš tako hitro polastil kot si mislil.“
Po vratih se je zaslišalo trkanje in kričanje Marsovega imena. Rossa se ni ozirala na to le do okna je stopila ter se ozrla navzdol in se zazrla v globino spodaj, res je bilo visoko, a ni imela druge izbire.
Nekaj je treščilo v vrata ter jih snelo z tečajev, Rossa je le pogledala ogromnega stražarja z kladivom v roki in že je skočila skozi okno.
Veter je plapolal okoli nje in jih mršil lasi, bilo je neverjetno. Jutranja svetloba je osvetlovala vse pred seboj in se lomila skozi vodo ko je Rossa pristala naravnost vanjo.
Pred očmi se ji je začelo megliti in že je mislila, da je konec njenega življenja v katerem se je komaj začela avantura, a nenadoma je nekje daleč spredaj zagledala črno senco z krili, ki je skočila v vodo ter se ji približevala.
Njena krila so rezala skozi vodo ko je hitela proti Rossi in že so jo vabila skrivnostna vodna bitja k sebi ko jo je prijela ter jo potisnila proti kopnemu.
Reka, ki je leno tekla ob vznožju gradu, je resda tekla počasi, a zdaj se je vsak njen počasen tok predstavljal veliko oviro, saj se je vse skozi napenjal membrano na krilih bitja. Reka ju je nosila daleč od gradu in ko sta končno priplavali na površje sta bili na jasi kjer se je voda zadrževala v jezeru.
Rossa je videla le medle obrise obsijane s sončno svetlobo. Glavo obrnila proti bitju, ki jo je rešilo in takoj je prepoznala kaj je, harpija ter že ni videla ničesar več razen teme.
Harpija se je sklonila nad Rosso in z roko zamahnila preko njenih ust iz katerih je prišla vodo ter vzdignila pogled k drevesu. Na veji je čepela Naridina bela lastovica, ki je ves čas ponavljala isto melodijo.
Harpija je neslišno vstala in stopila k drevesu ter rekla „Lahko paziš na Ranaso?“
Lastovica ji je veselo zažvižgala v odgovor in že je harpija izginila med drevjem.
Bosa je tekala skozi gozd, lasje so se ji motali ob veje ter jo cukale, a ni obupala čeprav jo je vsak predel telesa bolel. Drevesa so postajala vse redkejše ter harpija je razprla svoja krila in poletela le nekaj milimetrov od tal.
Veter je s pomočjo sonca posušil vlažnost iz njenih kril in že je poletela visoko v nebo ter vzbujala vprašujoče pogleda vaščanov, ki so jo opazili. Ni se zmenila za njihove poglede in neovirano letela proti gradu kjer tam nekje jo je čakala Narida z kraljično in kraljem.
Prišla je do kamnitih zidov gradu ter nekaj krat obkrožila stolpiče, da je opazila Narido in že jo je opazila obkoljeno s stražarji.
Nežno je poletela k njej in jo podražila „Hitreje si se znašla v težavah kot jaz.“
„Ne draži me, saj veš zakaj je tako. Si dobila kralja in Rosso?“
„Kralja in Rosse ne, a dobila sem pa Ranaso.“
„Rossa je Ranasa in zdaj mi pa pomagaj se spraviti iz te zagate.“
„Kakor hočeš.“
Harpija je zajela sapo ter se obrnila proti stražarjem in pokazala svoje snežno bele zobe, ki so čez trenutek postali sivi na gosto posejani ostri kot razbito steklo.
Zagnal se je vik in krik ter le še trije izmed množice so še stali tam, a tresli so se kot mokri cucki.
„Težava rešena,“ se je harpija pohvalila pred Narido.
„Strašljiva si,“ je rekla kraljična Marina.
„A čudovita,“ se je zaslišal glas kralja Orinona, ki je prihajal iz nekje pri zidu palače.
„Hvala za kompliment.“
Harpija se je zasmejala in poletela h kralju Orinu ter ga prijela za obe roki in ga ponesla v zrak.
„Čas za odhod,“ je zašepetala Narida ter vzdignila roke v zrak.
Marina jo je posnemala in k njima so prileteli dve harpiji ter ju ponesli za svojo sestro na travnik z jezerom kjer naj bi ležala Rossa.
Harpije so nežno položile svoje ´sopotnike´ na tla in začele godrnjati, da so težki.
„Kje je Rossa?!,“ je zakričala Narida.
„Tukaj sem jo pustila,“ ji je odgovorila harpija, ki jo je tja tudi odložila in čez trenutek po majhnem vdihu dejala „Prisežem tu je bila in tvoja lastovica jo je varovala.“
„To že, saj mi je sama povedala in rekla je tudi, da je prišel pan ter odpeljal.“
„To pa je slabo.“
„In vse zaradi tebe.“
„Ne se prepirat,“ je rekel kralj Orion in jima preprečil, da bi si oči izpraskali.
„Sploh veš kaj o panih, kralj?,“ vpraša Narida.
„Vem, saj so me vilinci naučil in vem, da bomo našli Rosso.“
„Povej dobro rešitev.“
„Zakurili bomo ogenj in ko sonce zapusti nebo začnemo igrati piščal.“
„A še prej bomo morale mi oditi,“ je rekle harpije in že so odšle daleč proti severu k svoji kraljici Hini.
„Sploh se jim nismo zahvalili,“ je dejala Marina, ki je mirno sedela na travi.
„Ni se nam bilo treba, saj jim je njihova kraljica ukazala, da naj nam pomagajo. Ne skrbi mala kraljična, nekoč jo boš spoznala in dobila lepo mnenje o njej.“
„Ne skrbi me to. Kako mi je zdaj zadišal tisti čaj, ki mi ga je Mars nosil vsak večer.“
„Izvolita to. Malo slabega okusa, a vama bo pomagalo.“
Narida je Marini in kralju Orionu podala dva lista Zmajevega jezika. Začela sta žvečiti ter delati čudne izraze na obrazu, ki jih je povzročil grenak okus.
Sonce je zašlo za gozd in na jasi se je prižgal ogenj ter zaslišala se je pesem piščali, ki je blago odmevala po vsakem kotičku gozda. Narida je roko premikala po leseni piščali in povsod je oprezala za vsakim premikom.
Nekje v senci drevesa se je premaknila se je premaknila postava, ki je vse bolj prihajala bližje tabornemu ognju kamor ga je vabila nežna pesem piščali.
Svoja kopita je zakopal v zemljo, mahal z glavo, da se bi otresel želje po plesu, ki mu ga je narekovala pesem in še preden je naslednja misel šinila skozi glavo je piščal nehala igrati ter pred njim se je pojavila Narida.
„Nas lahko odpelješ k svoji vodji?,“ je počasi in razumljivo vprašala v jeziku panov.
Pan je le pokimal ter pokazal na Marino in kralja Oriona.
„Imaš koga blizu, da bi jima pomagal.“
Zmajal je z glavo in že je hotel oditi, a ga je Narida ustavila.
„Prosim vodi nas, a prosim počasi, saj sta bolna in to zelo ter med potjo nam lahko poveš kašno pripoved.“
Pan, ki mu je bilo ime Mah, se je zasmejal ter počakal, da prideta Marina in kralj Oriona. Ko sta, z Naridino pomočjo, pogasila ogenj se je pan obrnil proti gozdu in začel počasi hoditi v njegovo temo ter vodil, zanj, tujce k svojemu vladarju.
Med tem je Mars, še vedno ves omotičen od udarca v steno, je sedel zgrnjen čez oba prestola in pred vsemi, ki delajo na gradu, govoril svoj govor.
„Mogoče moja družina ni mrtva, a ker ne bo mogla priti nazaj sem bom zavladal celotnemu kraljestvu, celo tistemu kateremu moj oče ni vladal.“
Njegov smeh je odmeval po dvorani in iz množice se je vzdignil glas ter dejal „Opazili smo ogenj v bližnjem gozdu, najverjetneje od ubežnikov.“
Zaslišal se je še večji smeh „Pusti, saj bodo prej ali slej moji.“
„Kako?“
„S mojo dediščino.“
Iz žepa je potegnil verižico z ključem na njem in že je vstal in se skozi množico odpravil ven iz dvorane. Še preden je vrata zaprl za seboj je v smehu govoril „Boste že videli neumneži, boste že videli neumneži, boste že....“
Vse je ostalo tiho ter množica se je čez čas razšla s svojimi čudnimi mislimi o Marsovem vedenju in cel grad se je pogreznil v nemiren nočni spanec.