Lajf ni zmeraj perfect

Jaz

Jaz sem Lia. Rodila sem se 6.4.2003. Stara sem 15 let. Živim v Ljubljani.Na gimnaziji je moj uspeh prav dober...

 Agh kako sovražim pisanje svojih življepisov pri slovenščini. Tako bedno,pusto je če samo tako brez čustev pišeš o sebi, kot da si kakšen robot, ki nima čustev do nečesa. Jaz nisem takšna...vbistvu nihče ni tak. Nekateri radi rišejo,igrajo nogomet,berejo. Vsi smo si različni. Mene precej veseli petje,igranje kitare in klavirja. Veseli me tudi moda. Ob teh dejavnostih se sprostim ter začnem sanjati. Sanjati začnem o svojem perfektnem svetu kjer ni sovražnikov. Vsi smo si prijatelji ter smo enakovredni. Lahko postanemo kar želimo,kjekoli želimo živeti... a to so le moje sanje. To ni realnost. Sanje so samo sanje in nič več. Sama prijateljev nimam ali pa jih imam za malo časa.

Mislim da se enostavno ne morem vklopiti v družbo. Najverjetneje pa me ima večina ljudi mene za čudakinjo, saj pogosto razmišljam o perfektnem življenju ter imam glavo o oblakih kjer sem v nekem svojem svetu. Včasih kot princeska,bojevnica ali pa morska deklica. To zgleda malo otročje. Prvič se je zgodilo ko sem imela 6 let na moj rojstni dan.Takrat smo odšli v Disneyland. Še zdaj se spomnim kako sem želela v Disneyland. Ne vem zakaj. Mogoče se mi je zdelo, da bo to zanimiva avantura, ki je nikoli ne bom pozabila. Nisem se motila. Disneyland me je čisto očaral, saj jaz prej nisem marala kakšnih princesk in stvari, ki so običajne za otroke. Bila sem bolj nenavaden otrok. Vendar se ravno tega dobro ne spomnim. Mama in oče sta mislila, da se bo to sanjarjenje skozi čas poboljšalo ter končalo. Saj gre na boljše vendar še vedno sanjarim. Zato ne dajem kakšne velike pozornosti pogovorom, saj se večinoma kar zapiram vase.

 Ko sem bila mlajša so me večino časa zasmehovali moji sošolci, ker sem bila malce debulašasta. Še prijateljice, ki sem jih včasih mela kar veliko, ker sem bila popularna ter suha so me zapustile. Še vedno ne morem verjet, da folk zmeraj gleda samo na zunanjost. Kaj pa notranjost?... ni to bolj pomembno! V osmem razredu sem zapadla v depresijo in sem se rezala z britvico. Ne tako pogosto samo takrat,ko je bilo pretežko. Ko nič ni moglo pomagati. Niti pogovori,hrana čisto nič. Velikokrat sem morala "jesti" tablete. Da je šlo na bolje. No še zdaj ni ravno v redu vendar to skrivam pred drugim. Nadem si moj lažni nasmeh. Tako je boljše. Nočem, da nobenega ne skrbi zame ter se ne ubada z mojimi problemi, ker se rada sama ubadam z njimi. Ta problem z mojo prekomerno težo sem rešila.

 Ta način reševanja problema ni ravno pameten, saj lahko pridobiš različne težave. Ja....bulimijo imam. Torej, ko jem malo večje obroke se prisilim da bruham. Na začetku mi je bilo to zelo težko. A sedaj sem se na to že navadila. To je postala moja skoraj vsakodnevna rutina.Velikokrat so me sošolci in starši skoraj zalotili. Ko pa so me sem samo rekla, da mi je bilo slabo. Velikokrat sem zapadla tudi v anoreksijo ter skoraj nič nisem jedla. Veliko sem tudi športala. V osmem razredu sem začela z odbojko, ki mi v bistvu ni všeč. Jaz sovražim odbojko. Igrala sem jo do gimnazije. Sedaj pa treniram ples, ki mi je tudi zelo zelo všeč. Pa še precej dobra sem v njem. Kmalu bo regijsko tekmovanje. Upam, da se ga bom lahko udeležila.

 Aaaa... sedaj sem se spomnila da še nekaj čutim do Lukasa. On je moj partner pri plesu.Priznam malce mi je všeč. Vendar vem, da nikoli ne bova kaj več kot prijatelja. Še to ne vem če sva. Recimo na približno sva. Ampak on je čisto različen od mene. Vendar kaj pravijo vsi "nasprotja se privlačijo." Zdaj imam dokaj normalno težo. Še malo presuha sem. Samo jaz hočem biti še bolj suha. Hočem izgledati tako lepa kot punce na naslovnicah modnih revij. Svoj izgled res ne maram. Na meni so mi edino všeč moje ustnice. Polne,gladke ter rožnate. A kaj ko nisem lepa. Nikoli ne bom dobila fanta ter se poljubljala. Aggh spet fantaziram moram se postaviti na realna tla.