Lajf ni zmeraj perfect

Tendonija

Kmalu opazim,da tek in poletne sandale ne pašejo skupaj. Uf...naredila bom najbolj ogabno in absurdo stvar, ki jo sedaj lahko. Ker mi primanjkuje časa sandale sezujem in jih kar odložim nekje na poti. Vem ja...neumna poteza, a pri teku me bodo le ovirale. Lahko pa se zgodi, da mi tudi padejo z stopal in se spotaknem čeznje. Uuu...ne najlepši dogodek. Hitro divjam po ulicah, da ne bom prepozno prišla do cilja. Stavbe,cestne luči,drevesa se premikajo stran od mene. Ostajajo za mano. Uf, nisem vedela, da lahko tako hitro tečem. Kamenčki me bodejo v stopala. Po temle bom nujno potrebovala kakšen tretma za uboge noge. Z roko zatipam iskalni talisman. (o njem sem govorila dva poglavja nazaj, sicer takrat še ni imel zares imena). Kako bi bilo fajn, če bi se lahko do tam kar teleporitirala. Ah...vsi nemoremo imeti vsega. Medtem,ko tečem in se dotikam talismana,mislim na Ajaxa. Tako ga bom lahko priklicala v moje misli. Na začetku se nič ne zgodi, a poskušam dalje. Po drobcih se v mojo glavo prenaša Ajaxova zmedenost,kakor da ne bi nič vedel o zmenjenem sestanku. Kako čudno? Občutki mi govorijo, da lahko kakšna nevarnost,past preži name in me zahrbtno opazuje z daljnega kota. Ta občutek zatrem. Preden zavijem na ulico, kjer živi prijatelj Lukas stopim na oster kamen. Ugriznem se v ustnico in začnem skakati na eni nogi. Nočem pritegniti preveč pozornosti. Edina dobra stvar je da je noč,v tem času pa so ljudlje že doma z družinami. Tako da se lahko nekako skrijem v svetlobi svetilk. Počasi,z težkimi a tihimi koraki stopam po ulici. V daljavi zaslišim razbijanje zvonca v cerkvi, ki razlaša 1 uro zjutraj 16.7.2018. Še enkrat se razgledam po ulici. Ni znaka, da bi bil kje Ajax. Čeprav je nenavadno da zamuja začnem hoditi v manjšem krogu. Kdaj bo prišel?Ni rekel, da je nujno? O čem se želi pogovoriti?Zakaj ob tej uri? Preveč vprašanj prihaja v mojo glavo ter jo ne zapusti. Vedno huje je,več in več vprašanj. Ravno, ko se odločim odditi, začutim pritisk na moji desni rami. Pritisk je topel. Stiska me nekakšna dolga dlan. Obrnem se za pol kroga ter končno zagledam Ajaxa. Nekaj na njem se mi je zdelo drugačnega.
"O kako si me ustrašil? Ne me več strašiti prav?" rečem že v nekakšnem čudnem smehu.
"Hm...ja itak. Bom upošteval tvojo željo" napeto reče. Občutek, da je nekaj narobe z Ajaxom ne izgine. On ne govori tako. Verjetno bi odgovoril s kakšnim sarkastičnim stavkom ali pa le z njegovim smehom. Jaz preidem kar k bistvu.
"Vse je v redu. Zakaj si tako napet? O čem se želiš pogovoriti" ga vprašam medtem ko ravno stopim korak od njega.
"Hm ubistvu je precej zakomplicirana zadeva...jo vseeno želiš izvedeti," me vpraša. Kako čudno, da se izmika vprašanjem. Preden odgovorim začne pihati veter,ki mi zmrazi kosti.
"Ja itak. Kar povej," vprašam.
"No se spomniš ko sem ti rekel, da bova mogla kmalu odditi v deželo Tendonijo. No čas se je iztekel. Sedaj morava oditi," mi začne odgovoriti. Njegove besede mi le šumijo po glavi. Sedaj morava oditi. Vendar jaz nočem. Hočem biti normalna. Hočem, da je vse spet tako kot prej. Želim se zbuditi iz teh sanj in normalno živeti, kot prej. Več ali manj se je zgodilo vse v enem samem dnevu, v enem dnevu. Že čistu na robu joka sem. Ravno, ko razmišljam o posledicah se Ajax spet oglasi.
"Hej hej hej,poglej me," reče.

Pogledam ga v njegove zelene oči, ki me mirijo. V zelene oči, ki me spominjajo na prebujajočo pomlad in cvetoče travnike. Oči z upanjem, kančkom zamiselnosti ter začudenja. Tisto noč so še posebej zelene. Kar stopim se v njih. S pogledom zdrisim po njegovih rjavih lasjeh in vidim kako se mu na koncu vihljajo, zaradi nekaj vlage v nočnem zraku. S pogledom zagledam njegovo izrazito čeljust. Nikoli bbistvu nisem dodobra od blizu preučila njegovih potez na obrazu. S pogledom švignem proti njegovim ozkim rožnatim ustnicam. Oh,kako ga želim poljubiti. Zelo zelo močno. Počasi se sklonim z glavo proti njegovi vendar se Ajax zdrzne in odmakne. Jaz se le začudim, a ne protestiram proti njegovemu dejanju. Še vedno izgleda prečudovito.Malo neprijetna se nama zdi tišina za nekaj trenutkov nato pa se oglasi on.
"Ne delaj se tako nedolžno. Kam si skrila prstan," me vpraša z zbadljivim tonom a glas ima še kar miren. Jaz samo buljim vanj. Kaj?! Kaj misli s tem prstanom? Kateri prstan misli? Čisto nič mi ni jasno. Ne spomnim se, da bi imeli kakšen vreden prstan doma. Vrjetno sem pozabila. Nenadoma se, zaradi tega vprašanja zmeden, kot da sem bila prej v nekakšnem zaljubljenem transu kjer je bil Ajax središče moje glave.
"O čem pa govoriš? Jaz..." preden dokončam poved začutim njegove vroče ustnice na mojih. Poglobiva se v dolg poljub. Prva neham jaz ter stopim korak nazaj. Ne, vseeno se mi ne zdi prav, da se poljubljam z Ajaxom. Sploh pa ne potem, ko sem se skregala z Leonardom. Res ne vem kaj se je prej zgodilo, da sem si ga tako močno želela?! Občutek je bil kakor da me je ledena voda polila po celem telesu, kot da sem se zbudila iz večletnih sanj, ki so bile prav cukraste, a so se končale. Opazim, da Ajaxu zmanjkuje potrpljenja.
"Ah, konec imam teh igric. Povej kje je prstan usode, Charlotte z naveličanim tonom, srhljivo a resno že skoraj šepne Ajax. Najbolj žalostno je to, da jaz nisem tista iseba s katero se hoče pogajati o enmu fucking prstanu. Seveda, ker nič ne razumem vprašam:
"O čem blebetaš?! Kdo sploh je ta Charlotte" ga tipično napadem z vprašanji, kakor le jaz znam. Ajaxa naj bi vse to vidno zabavalo, a se je dalo opaziti, da ga ja ta podatek presenetil. Kako čudno se obnaša. Kaj je narobe z njim?
"Ti Tanja in Jakob nista nič povedala o Tendoniji, o tebi?" vpraša arogantno. Včasih se mi zazdi, da kaj drugega, kot se zafarkavati ali posmehovati ne zna.
"Zakaj govoriš o mojih starših Ajax. Ne vpletaj ju v svoje načrte. Onadva nič ne vesta o tem." se začnem prepirati.
Ajax le utrujeno zavzidhne ter zamahne z glavo. Vidim, da sva ubistvu že kar nekaj časa tukaj na cesti. Ah kakorkoli...
"Pridi z mano in razkril ti bom resnico, a pred tem imam dovolj tega neumnega pretvarjanja. Iz žepa potegne na plan čarovniško palico (Zdi se mi drugačna kot Ajaxova) in izgovori nekakšen čuden, zakompliciran in dolg urok. Okoli njegovega telesa se usuje na miljone zelenih iskric (Te so značilne za temne čarovnike/čarovnice), ki ga popolnoma prekrijejo. Ko se iskre razblinejo pa moje oči zagledajo osebo precej podobno Ajaxu. Le da ima namesti valovitih koncev las le ravne lase, njegove oči pa so rjave in hladne, kakor led. Prva stvar, ki jo izustim se glasi:
"Kdo the fuck si ti in kaj hočeš od mene?". Za trenutek se mi zazdi, da njegove oči potemnijo še za kakšen odtenek tako, da so že čisto temno rjave. V njem se nabira srdita jeza,ki želi poteptati žrtve, šibke pod sabo.
"Sem Ethan Vlahakis" odgovori. Po krajšem odmoru naveličano doda "Saj sem ti že 2 krat povedal; da hočem prstan usode"
"Ne... ne... ne vem kje je. Resno govorim resnico" rečem, ko začutim njegove dolge prste na mojem vratu. Ta dotik,znan mi je, a je za razliko ledeno mrzel. Šele sedaj dojamem, da sem v precej velikem dreku pristala ta dan. Kar ne morem verjeti koliko stvari se je zgodilo včeraj in danes. Začenja me grabiti panika, zato vprašam fanta poleg mene:
"Hm Vlahakis...ni tvoj brat Ajax," vprašam. Ethan trzne za trenutek, a ravno dovolj, da opazim. Aha to je njegova boleča točka ali pač? Mogoče je ljubosumen nanj ali pa je enostavno slabši od njega.
"Da" ledeno mrzlo pove brez kančka čustva. Nato s pogledom švigne proti meni in izgovori odločilno usodo zame.
"Bolje,da se ne lažeš."
"Hm še nekaj" bleknem kot ponavadi "Kako veš kdo sem? In kakšne uroke si prej uporabil na meni," ga nedolžno vprašam. Ko me spet grdo premeri s pogledom se delam kot da nič ne vem.
"Ah vidim, da nič ne veš o Tendoniji, ti bom kasneje vse razložil," reče. V naslednjem trenutko pa doda "Urok prekrivnosti ter urok privlačnosti," reče medtem, ko si gre z dlanjo skozi lase. "Na srečo z drugim nisva prišla predaleč. Vedno ima lahko malce čudne učinke" veselo, kot nekakšen starček, ki ima vse prav pojasni. Hm zanima me kaj je mislil s temi čudnimi učinki.
"Še vedno mi nisi odgovoril na prvo vprašanje" odgovorim. Pospešeno bitje mojega srca se ne upočasni. Vse je preveč, preveč podatkov, vsega.
"Hm zanimivo vprašanje," reče skrivnostno. Za trenutek se mi zazdi, da sploh ni popolnoma prepričan kaj je prej govoril, a moje mišljenje prekine njegov glas.
"Kdo pa ne ve kdo si? Hčerka enega izmed glavnih čarodejov in neke navadne bojevnice. Kot dojenček si prejela ogromno slave. Iluzinisti niso ravno pogosti v Tendoniji. Uboga Nicholas in Joanne. Strašna nesreča v ognju, ki jo je stala življenja. Na srečo si preživela. Tanja in Jakob, njuna dobra prijatelja (vbistvu sta smrtnika) sta te rešila. Prej sta seveda imela že svojo hčerko Izabelo. Se tebi nič ni nenavadno zdelo, ker si imela drugačne interese in izgled od staršev? mi razloži.
V glavi mi zaradi vseh mogočih besed začne šumeti. Kaj?... Kako? Celo življenje se mi je obrnilo na glavo. Moje življenje je bila laž. Nekje v moji zavesti se mi zažre misel ali sta sploh vedla moja zdajšna starša kdo sem in če sta zakaj mi nista nič povedala. Počasi me začne žreti iz znotraj na vzven.
"Ali sta moja starša vedla kdo sem," vprašam Ethana. Za trenutek omlahuje nato pa pokima. V meni začne naraščati jeza. Zakaj sta ves ta svet prekrivala pred menoj? Saj verjamem, da je nevaren ampak to je pa res že kaplja čez rob. Vsak si zasluži resnico in razlago. Ravno, ko spet razmišljam me prekine Ethanov glas.
"Morava odditi. Pozno je že. Ne skrbi, zaradi prstana. Ga bojo že našli" spet nestrpno reče in začne potiho nerazločno na začetku mrmrati nato pa vse glasneje govori nekakšen urok za nastanek portala. Portal začne nastajati. Temu tipu seveda ne zaupam, vendar raje niti ne pomislim v kakšni premoči je in kaj bi se mi zgodilo če bom sedaj poskušala pobegniti na varno. Odločim se da grem z njim kamorkoli že. Upam, da te odločitve ne bom obžalovala. Ah, na koncu jo seveda bom. Nato mine trenutek. Z Ethanom se nameniva proti portalu.
"Vse bo v redu. Brez skrbi," me tolaži. Potem pa položi njegovo ledeno dlan na mojo levo ramo. Hitro skočiva v portal. Znajdeva se v nekakšnem spet breztežnostnem prostoru brez posebnih značilnosti sveta. Prostor v tem poratlu. En,dva,tri in znajdeva se v Tendoniji. No ubistvu ne vem kje sva, saj imam zamegljen vid. Vidim le da sonce sije. Seveda mi postane slabo ponovno. Mislim da se tega ne bom še en lep čas navadila. Z dlanmi poiščem moj obraz in si pomanem oči. Takrat moje oči zaznajo okolico. Z Ethanom stojiva na cesti posuti s peskom. Okoli naju pa je veliko dreves, ki niso postavljeni v drevoredu, ampak prosto...torej je tukaj tudi trava. Moje oči vidijo v daljavo nadaljevanje tega vzorca. Sonce že kar pripeka.
"Kje sva?" vprašam. Nato pa se razgledam kje je Ethan. Zagledam ga, da stoji za mano.
"V Tendoniji. Zdaj sva v vilinski pokrajini, kjer se okrog teh dreves in grmičkov skrivajo vile in škratje in opazujejo prišleke. Hitro se lahko zapleteš v nevarnost ali pa te spravijo ob živce, izrečejo kakšen vilinski urok...lahko tudi tako hudo, da preprosto umreš," razloži. V teh zadnjih besedah se kar nasmiha kakor, da ima željo izzivati smrt.
"Kam pa bova odšla. Tukaj ni ničesar," rečem v obupu, saj res ni ničesar.
"Aha...slepilo," mrmra in razmišlja Ethan.
"Čaki kaj?" ga vprašam o čem the fuck govori.
"Slepilo se lahko pojavi ali pri ljudeh, saj ti niso iz tega sveta, zato zanje ostane to skrivnost...no ne vedno ali pa pri novih članih Tendoniji, saj niso navajeni oz. niti ne pričakujejo kaj bo v tem svetu. No ta zadnja opcija se je zgodila le nekajkrat v zadjih parih stoletjih. Tako, da kar brez skrbi." mi spet začne razlagati. Šele sedaj dojamem, da bom izvedela še ogromno ogromno informacij. Fak ne no.
"Poskušaj se osredotočiti na kakšno stvar,točko ali pa imej v mislih imej le eno misel," zaključi svojo razlago nato pa pomigne z glavo proti meni, da verjetno nekaj naredim.
Zagledam se v daljavo. Zagledam največje drevo v bližini in ga začnem preučevati. Ker seveda nimam pojma v listavcih ne vem katero drevo je. Ima le prekrasne majhne zelene listke in zdi se mi, da deblo prekrivajo drobne pisane bleščice. Hm...čudno. A v mislih si začnem prigovarjati, da je vse to samo iluzija
...da to kar vidim ni resnično...da sem ubistvu v Tendoniji zdaj v vilinski pokrajini in, da sem polna pričakovanja. Na začetku se ne zgodi čisto nič. Kapljice znoja se mi zaradi prevelike osredotočenosti začnejo risati na čelu. Ko pa skoraj obupam v daljavi zagledam veličasten bel dvorec, ki se dviga v višave. Vsak trenutek postaja bolj oster in viden mojim očem. Ob njem začnem razmišljati o vseh mojih zbirkah Disneyivih pravljic in drugih imenitnosti, ko sem bila majhna.
Moje prijetno potovanje skozi čas v moji glavi prekine Ethanov glas. Ah ne že spet. Samo teženje bom poslušala. Ubistvu sem dojela, da sta si brata Ajax in Ethan precej podobna...vsaj do zdaj.
"No ti je uspelo," vpraša z nestrpnostjo, kot da mi nekaj more uspeti.
"Ja premagala sem slepilo. Se mar morava napotiti proti gradu," vprašam, čeprav vem kako se bo glasil odgovor.
"Ja seveda. No ta grad, ki ga vidiš je vbistvu palača. Je središče vilinske pokrajine, znotraj nje pa živi vilinska kraljica ter njeni pomočniki," mi kar se da na kratko hitro razloži.
"No potem pa pojdiva," rečem z radovednim glasom. Res me zanima kakšna je notranjost palače ter mogoče spoznati nekaj ljudi. No ne vem, če bi to rekel ravno v tem primeru. Ethan me potegne za roko, da mi nakaže da me ne bo čakal cel dan. Nameni se proti drevesom, nekakšnem gozdu z ne preveč drevesi. Hah kakšno smešno razmišljanje. Čez trenutek se predramim. Malo pohitim s korakom, saj zaustajam za Ethanom. Že tako delam manjše korake potem pa še hiti. Ko začnem preučevati drevesa ter okolico opazim, da so v travi škratje veliki okrog pol metra,ob drevesih pa letijo drobne vile,ki imajo raznobarvna krilca in drobna telesca. Kako tega nisem prej opazila. Nato pa se spomnim na slepilo. Aja to bo. Ni ga lahko pretentati torej se bom morala v nadaljnje bolj potrudi, saj imam občutek da v Tendoniji ni le vilinska pokrajina vendar jih je še kar nekaj več. Ethan še dodatno pospeši. Kaj tako divja? Ali kam zamujava? Seveda o ničemar nimam pojma. Podam se v počasen tek, saj ga nr morem dohtevati. Nekaj minut kar švigne. Kmalu pa se neki škrat ravno nastavi ne daleč od mene. Seveda le mirno prečka pot, a prepozno. Podrem ga. Sklonim se, da bi mu pomagala spet na noge. Res mi je sramotno. Tukaj sem šele kaj pa vem mogoče pol ure in že povzročam težave. Nočem, da se me tukajšni prebivalci spominjajo, kot nerodno ali štorasto iluzinstko. Še vedno škratu morim dlan okoli njega, da se jo oprime in nekako vstane, a njegova reakcija me presenti. Zamahne z svojo majhno ročico proti moji dlani, kakor da ne želi pomoči. Nato pa brez problema vstane in se skobaca na noge. Zakaj so škratje tako prikupni? Že skoraj se začnem smejati, ker je tako luštkan ko se začne jezno kregati z mano. O šit spet ena in ista zgodba.
"Kdo pa misliš da si, da me kar tako skoraj ubiješ," me grdo preuči z njegovim grdim pogledom. Super Ethana ne vidim kje je, torej se bom s prekletim možicem mogla znajti sama. Počasi zajamem zrak in ga izdihnem. Zresnim se. Čeprav je oseba manjša mogoče tudi mlajša se odločim za opcijo vikanja.
"Oprostite res vam nisem hotela uničiti dneva," se opravičijem, ko me prekine škrat.
"Zdiš se mi malo znana. Si prepričana, da se nisva že kdaj srečala?" me vpraša, kakor da je pozabil kar se je trenutek pred tem zgodilo. Za tem pa ga slišim reči "Te oči. Ne saj ne more biti res...le blede se mi," že v nekakšnem strahu ihti, kakor da ga bo konec.
"Mi lahko prosim poveš kako ti je ime, mladenka," Uuu komplimeti. Super.
"Jaz sem Jakob Laskowski," reče, medtem ko svojo ročico pomakne k moji dlani in jo trenutek kasneje narahlo stisne.
" Sem L..." nato pa se spomnim, da mi je drugače ime. Kaj je že pravil Ethan. Kako the fuck mi je tukaj ime? Neki na C? "Sem Charllote," je vse kar rečem. Verjetno se tukaj ne pišem Kovač tako, kot na zemlji zato nič ne dodam.
Škrat postane v obraz še za kakšen odtenek bolj bel kakor je bil prej.
"Se mi je dozdevalo. Hči pretekle vladarske družine Devens. Škoda za vse kar se je zgodilo in se dogaja z iluzinsti. Koliko jih je pa še? Kakih trideset. Komaj veljajo še za prebivalce Tendonije. Nekaj moraš ukreniti glede tega," začne panično nakladati. Čakaj pišem se Devens in če bi bilo po starem bi bila sedaj kraljica. Noro. Zanima me katera je sedaj vladarska družina iluzinistov.
"Kaj?" je vse kar pride z mojih ust.
"Pazi na ljudi, ki se te želijo znebiti. Prebivalci se te bojijo, predvsem se izogibaj vil in nas, tudi čarovnikov. Nujno pa se ne prebližuj boljevnikom. Oni so še posebej nevarni. Ne zaupaj in ne verjemi nobeni osebi. To imej ves čas v glavi. Nasploh se ničesar tukaj ne dotikaj, jej, pij ali vohaj. To je za tvoje dobro," panično komaj razumljivo reče nato pa odvihra pojma nimam kam. Jaz stojim le nekaj časa in se razgledujem nad vilami in škrati. Zdi se, kakor da so vse slišali in izpuhteli v zrak. Zmajem z glavo in se nasmehnem histerično samo sebi. Ne morem verjet v ker večji šit se spravljam vsako minuto. Nato pa stečem v smer kjer mislim, da je odšel Ethan. Ko pa ravno zaglem njegov še kar odaljeni hrbet se spotaknem čez korenino drevesa. Počasi zlezem na noge. Sledijo besede "Prekleto," saj se moja barva obleke z rdeče bolj spremeni v barvo bruhanja. Nenadoma se spomnim, da staršem in sestri nič nisem povedala, da me nekaj časa ne bo. Zaskrbi me, če jih skrbi kaj se je zgodilo z mano. A to misel zatrem v sebi. Sedaj ni čas, da razmišljam o njih...sedaj moram misliti na moje odločitve v prihodnosti.