Lajf ni zmeraj perfect

Malce nenavaden petek

"Hej,pomagaj mi" se dere neki fant. Ne poznam ga. Ima svetlo rjave kodraste lasje ter zelene oči. Pričeska mu zelo paše, tudi dober okus za outfit ima.
Vendar ne morem do njega, saj je na drugi strani gozda. Čutim nekaj, zaradi česa moram do njega. Začnem teči kolikor hitro lahko. Zmanjkuje mi sape,mrzel zimski veter me oplazi po rdečih licih. Lica mi gorijo. Za povrh pa se znajdem v osrčju snežnega meteža. Ničer več ne vidim. Vse je bele barve. Fantu zavpijem "Kje si!!! Našla te bom!" Kmalu začutim ostro bolečino v rebru blizu srca. Začudim se kaj je narobe z mano. Vseeno se ne ustavim. Moram najti tega fanta,moram mu pomagati. Še enkrat začutim še hujšo bolečino. Ustavim se ter pogledam navzdol. Vidim fanta ter...krvav nož zapičen vame. Začnem kričati. Konec je z mano. Lahko se poslovim od sveta. Itak nikogar ne skrbi zame. Naenkrat fant žalostno reče :"Žal mi je,res mi je žal." Še zadnjič zamahne s svojim rezilom natančno v moje srce. Vse postane rdeče. Zgrudim se na tla.

Ding ding ding ding.
Prebudim se čisto prepotena in v šoku. Av...z glavo se butnem v polico z mojim najljubšimi knjigami. Ena za drugo se zložijo druga na drugo kot domine. Joj to samo meni uspe. Kmalu se zavem mojih sanj ter jih v spominu še enkrat obnovim. Večkrat sem že umrla v mojih sanjah. Zmeraj drugače vendar me je vedno ubil isti fant.

Odidem v kopalnico, da si zbistrim glavo. Res čudne sanje. Verjamem, da imajo sanje nekakšno sporočilo, ki pa ga moraš običajno poiskati sam...Ker vem da ga najverjetneje ne bom našla sama pogledam malo na internet. Hitro se zavlečem spet nazaj v mojo sobo. Udobno se namestim v mojo posteljo ter odprem računalnik. Pogledam pomene sanj ter v iskanje napišem besedico smrt.
Če sanjate svojo smrt mogoče to pomeni da prihajate v neko drugo fazo vašega življenja. Postajate bolj duhovni. Želite pobegniti od vašega vsakdanjega življenja.
Nič kaj ekstra zanimivega. Pogledam če me je kdo klical. En zamujen video klic od moje sestre. Kliknem, na video klic. Zveni v prazno. Pokličem jo še enkrat, ne oglasi se nihče. Pogledam na uro 6.30 zjutraj. Še pol ure imam potem pa moram iti na bus. Ugasnem računalnik ter odprem omaro. Hitro prebrskam kakšen outfit bom izbrala. Odhitim v kopalnico. Predem se napravim stopim na tehtnico.

 Pokaže številko 51 kg. Ugh, začela sem se rediti. To je slabo. Moja višina znaša 173 cm. Hitro zvlečem kavbojke ter kratko majico znamke Levi's nase. Potem grem še malo na socialna omrežja, ker me dolgčas že malo razžira; časa pa imam še dovolj. Danes smo 13.3. Petek je. PETEK TRINJASTI. Večini mojih sošolcev je ta dan všeč, saj pride vikend. Meni pa ravno ne, ker v šoli lažje zakrijem moje težave z bulimijo kot doma. Pogledam na uro. Odbije sedmo zjutraj. Obujem še superge ter leather jakno. Stopim ven na svež zrak. Začutim vlažen zrak, celo noč je deževalo. Zaklenem vrata tako kot običajno. Staršev ni doma, saj odditeta v službo preden se jaz zbudim. S hitro hojo nadaljujem po naši ulici. Avtobusna postaja je kar odaljena od mojega doma. Čez okoli deset minut pridem skoraj do tja. Ampak ker sem taka neroda stopim direktno v največjo lužo. "Ne no, sedaj pa bodo šle superge," rečem razočarano. Med mojim pritoževanjem pride avtobus. Na avtobusu zagledam istega fanta kot v moji sanjah. Zelo sem začudena. To je res noro. Pojavlja se v moji sanjah sadaj pa ga vidim še v živo. Grem mimo njega ter se usedem v zadnji del avtobusa. Kmalu pridem do gimnazije. Med poukom profesorjem ali profesoricam čisto nič ne sledim. Mislim samo na tistega fanta. To je res zelo zelo čudno. Seveda me ravno med uro slovenščine prekine profesorica. Pokliče me pred tablo ter me vpraša. Na srečo se jaz še kar sproti učim. Tako dobim solidno štirico. Med malico imamo pico. Mojo najljubšo jed. Ko pojem kos oddidem na stranišče ter se prisilim da bruham. Pica preveč redi. Če želim biti suha moram tudi potrpeti.

 Že tako sem zmeraj grda in nikoli ne bom lepa. Ko odbije konec pouka me za izjemo pride iskat mama v šolo. Kakšno prijetno presenečenje. Med potjo domov sem večino časa tiho ter poslušam radio, ki se predvaja v njenem avtu. Odgovorjam samo na vprašanja, ki mi jih ona zastavlja npr.kako je bilo danes v šoli? Preden prideva domov greva še v bljižno pekarno po hlebec belega ter polnozrnatega kruha. Kmalu prideva domov. Pozdravim očeta ter odrvim po stopnicah navzgor v mojo sobo. Začnem razmišljati o tistem fantu. Kaj mi svet želi povedati! Sama sebi se prigovarjam da bo vse v redu. Kmalu spet začem sanjariti da sem neka druga oseba in da je svet boljši in lepši zame. Kmalu se spomnim, da moram pohiteti drugače bom zamudila trening plesa.

 Preoblečem se v športna oblačila kar v moji sobi, ki jo prej seveda zaklenem. Vzamem še nahrbtnik ter pohitim do plesnega kluba. Danes plešemo valček. Seveda ga jaz plešem z Lukasom. Ples me spet potegne v čisto drugi svet v kakršnem pa smo. Po koncu plesa me Lukas povabi, da bi šla enkrat v park ter kasneje na pijačo. Jaz se strinjam. Izmenjava se telfonski št. ter odideva domov. Lukas je tak velik srček da me pospremi domov. Med potjo se veliko pogovarjava. O moji šoli, o njegovi šoli ter kako kaj gre v življenju. On je eno leto starejši od mene. Ima starejšega brata ter mlajšo sestrico. Odločil pa se je za kemijsko srednjo šolo, ker ga kemija pač zelo zanima. Kmalu se posloviva, on odide v svojo stran, domov.
Jaz postanem vesela ter pozitivna Mislim da sem končno našla človeka ki mu lahko zaupam... pravega prijatelja, ki te ne bo zapustil ter izdal nikoli.