Lajf ni zmeraj perfect

Le sanje

Vidim samo črnino. Nič drugega. Naenkrat zaslišim nekakšen hrup, ki vsako minuto postaja glasnejši in glasnejši. Hm...kako čudno, saj ne morem biti kje blizu ceste ali pač. Ker sem radovedna počasi odprem oči. To me presenti. Ubistvu sem res blizu ceste. Bolj glavne, prometne ceste. V noči se prekrivajo svetlobni žarki avtomobilskih luči. Precej hladno je za julij. Prehladno, čeprav je noč. Razgledam se naokoli. Povsod leži jesensko listje. Zelo nenavadno. Za vsak slučaj preverim, če imam v žepu jopice telefon. Imam ga. Hitro kliknem na gumb, da se mi prikaže zaslon. Pogledam na datum. Kaj?! Izbuljim oči. Piše, da smo 10 oktobra leta 2019. Poskusim se spomniti kateri datum je bil včeraj. Mislim da smo bili 14. julija. Ne vem sploh kje sem? Ne vem kako smo sedaj lahko oktobra, če je bil včeraj julij? Poskusim se organzirati za pot domov. Ne uspeva mi najbolje. Mislim da moram iti v tisto smer ali pa tisto. Čisto sem izgubljena. Kako naj vem kam naj grem, če še nikoli nisem bila tukaj?! Odpravim se peš v eno od strani. Pot se vleče že kilometre. Ko mislim odnehati pa se en avto ostavi zraven mene. Po mojem okusu je bil navadna kripa za današnje čase. Odhitim do avta, ki mi je ustavil. Pri volanu je bil moški v svojih 40ih z temni lasmi in rjavimi očmi. Pri sodnikovem sedežu pa je sedela malo mlajša gospa od moškega. V oče me je zbadala njena kričečo rdeča barva las, čeprav je bila noč. Odahnila sem se ko sem na zadnjem sedežu videla punco mojih let. Vse bo v redu. Prišla bom domov in pozabila na ta neumen dogodek. Punca je poslušala glasbo ter premikala glavo v ritmu. To bi najvrjetneje počela jaz, če bi vloge bile obrnjene. Udobno se namestim na zadnji sedež zraven nje ter se prepasam, ko že odrvimo po cesti. Jaz sem tako ali tako ves čas tiho, ker se ne želim pogovarjati z tujci. Po nekaj minutah vožnje me gospa vpraša kam naj me peljejo? Jaz odgovorim "Do centra Ljubljane bi bilo super." Živim blizu centra tako, da nimam nekaj veliko za prehoditi. Seveda pa nočem povedati mojega naslova hiše, ker imam v glavi zaradi preveč pogledanih kriminalnih epizod med poletjem vse mogoče dogodke kaj bi se lahko zgodilo meni. Hm...kaj naj počnem. Pogovarjanje odpade torej se obrnem k sanjarjenju. Preden pa se čisto odklopim pregledam še telefon. Leonardo mi je poslal smešen videoposnetek o živalcah. Kako ljubko. Sedaj pa je čas za sanjarjenje. Ko razmišljam se spomnim nekega vzbujajočega dogodka z lanskega poletja. Bil je en lep dan, a ga seveda ni sem izkoristila, saj sem brskala po škatlah v hiši (ravnokar smo se preselili). Hiša mi je bila všeč. Ne prevelika, manjša torej tako rečeno domača že na prvi pogled. Ravno sem raziskovala vsebino škatel na podstrešju, ko se je mama zadrla da je kosilo pripravljeno. Aghh...ravno sedaj, ko sem se vživela v vlogo mlade raziskovalke z namenom, da preišče celotno podstrejše. Pohitim in ko pridem do stopnic se zaletim v majhno škatlo. Hm res zanimovo, saj je bila škatla v primerjavi z drugimi res majhna ter "lepša". Seveda sem jo odprla. Zaradi moje nerodnosti je slika, ki sem jo ravnokar želela pogledati padla na tla. Nesramo je drsala po tleh, ko sem jo z nogo končno zaustavila. Sklonila sem se in jo pobrala. Na tej zadnji strani slike sem videla datum 10.10.2003. ter besede napisane s čitljivim rokopisom. Pravile so "Moji dragi hčerkici Charlotte" Vidim tudi datum 6.4.2003. Verjetno se je punčka na ta dan rodila predvidevam slika pa je bila slikana 10 oktobra. Kako čudno, da ima tuje ime kakorkoli čas je, da obrnem sliko. Na sliki vidim nasmejan mlad par, ki v naročju drži punčko. Mami in ati dojenčka sta imela nasmeha dolga do ušes. Mama je imela temno rjave dolge ravne lase ter nekaj pegic na obrazu. Ati pa svetle, kratke rahlo kodraste lasje. Oba sta imela rjave oči. Izgledala sta res dobro za ta še kar malda leta, saj sta mi zgledala oba stara kakšnih 25 let. Dojenčica je imela prav tako rjave oči ter pegice. Smehljala se je. O kako ljubko. Sredi mojega gledaja slike in izražanja čustev se mama spet začne dreti name "Daj no Lia pohiti. Kosilo bo mrzlo kaj boš pa potem jedla hm?" Jaz značilno zavijem oči ter vzamem sliko. Predem odvihram v kuhinjo grem prej še v mojo sobo. V enega od predalov pospravim sliko. Zaslišim besede, ki so vse glasneješe. Izpulim se iz sanjarjenja. Vidim kako punca zraven mene govori nenehno "Halo! Kaj je s tabo!". Po krajšem premisleku ko dojamem, da so besede bile namenjene meni mirno odgovorim "Nič ni samo malo sem zasanjarila" Punca me gleda, kot da sem nora. Vseeno mi seže v roko. "Hej jaz sem Amber" Punca je imela prelepe dolge svetle lasje in sivkaste oči. Bila sem kar malo ljubosumna na njen izgled. Imela je dobro postavo in smisel za modo. Mislim, da ima kakšne 17 let.
"Sem Lia" odgovorim.
Potem pa se začneva pogovarjati o vsemogočih temah od kako tečni so starši (hihi čeprav sva za njenimi sedele) do šole, hobijev in življenja. Kmalu opazim, da bomo prišli do Ljubljane. Nenadoma vidim nekaj. Kaj saj ne more biti res. Imam občutek, da se bo tovornjak zaletel v nas. Točno to se zgodi. Tovornjak z vso silo trešči v avto in ga odbije stran kakor da je mravlja. Začutim bolečino povsod. Ne morem se premikati. Začudim okus po železu v ustih. Dojamem da je to kri. Povsod je polno krvi. Zelo me je strah. Sedaj se dogaja eden mojih največjih strahov, ki jih imam. Bojim se....umiranja, smrti. Začnem kričati na vse grlo na pomoč. "Naj mi kdo pomaga!" kričim z krvjo v ustih. Začnem se jokati. To se ne sme zgoditi. Začutim da me nekdo trese moja ramena. Kaj!? To ne more biti Amber. V trenutku me prešinejo trenutki dneva, ko me je Ajax rešil pred smrtjo. Od začetka do konca se spomnim vse od tistega dneva. Zaslišim Ajaxov glas ki mi pravi "Vse bo v redu,umiri se." Naslednji trenutek odprem oči medtem ko še vedno kričim ter se najhitreje kar je možno dvignem v sedeči položaj. Skozi glavo mi šine močno ostra bolečina, ki se kmalu razblini. "Wow umiri se, ne naprezaj se" zaslišim kako mi prigovarja Ajax. Globoko vdihnem in izdihnem, da se pomirim. Počasi se naslonim nazaj. Ko Ajax vidi, da sem zmožna komonicirati že letijo vsa možna vprašanja z njegovih ust....se nadaljuje