Lajf ni zmeraj perfect

Zasanjenost

Prišel je vikend. Eden mojih najslabših delov tedna. V mislih sem upala, da bo spet običajen vikend tako kot zmeraj, saj nočem nekakšnih sprememb. Ko sem se zbudila sem najprej na prenosniku poklicala mojo sestro. Pogovarjali sva se o šoli, o sestrinem fantu, o prijateljih, kako gre staršema in še veliko stvareh. Ko sem dobre volje odšla dol po stopnicah pa sta mi starša povedala da gremo za ta vikend na izlet v Italijo,v Toskano.

 Joj pa ravno se je dan dobro začel, a sedaj se je vse pokvarilo. Jezna sem rekla nekaj neprimernih besed njima ter odvihrala v mojo sobo. Vrata sem zaloputnila kakor sem lahko močno. Dosti imam tega. Me resno ne morejo ljudje pustiti na miru. V roke vzamem brtivco. V glavi si rečem, da bo hitro konec in se bom potem bolje počutila. Z britvico kar močno potegnem po koži. Počasi se mi pokažejo rdeče lise od ureznin. Ko končam nase navlečem dolgo majico. Vseeno se težke volje odločim opravičit staršema. Kljub temu sta še vedno pri isti odločitvi. Še slabše volje sem, ko začnem pakirati stvari za izlet. Jaz se oblečem v modno strgane kavbojke in isto dolgo majco katero sem imela že prej oblečeno. Ogledam si jo. Na njej je Eifflov stolp ter besede La vie est belle kar v slovenščini pomeni življenje je prečudovito. Kakšna velika debela laž. V kovček položim tri majce ter ene pajkice ko začnem sanjariti. Cel moj svet mi spolzi z rok. Nisem več v tem svetu. Sem v nekem drugem svetu. Tukaj še nikoli nisem bila. Zdi se tako čarovniško čaroben, kot nekakšna pravljična dežela. Sonce se pokaže izza oblakov. Pokaže se mavrica. Oblaki imajo različne oblike. "Glej, ta ima obliko zajčka," reče otroški glasek nekje za mano. Pogledam nazaj in zagledam punčko. Ima dve rdeči kitki ter krilo. Zdi se prijazna. Tako nekaj časa molčiva. Jaz prekinem tišino.

"Hej, kako ti je ime," neumno vprašam. Nisem pričakovala, da bo kaj odgovorila, saj se ni ravno pametno pogovarjati z tujci. "Jaz sem Zuly Gipolis," pove. Odločim se, da je raje ne bom nadlegovala. Itak je vse moja domišljija. Usedem se na travo, ki je lepo pokošena. Uf tukaj sploh nismo marca. Zdi se mi, da smo tik pred poletjem. Mirno opazujem vse okoli sebe. Nekaj ptičkov različnih barv leti po zraku. Vse se zdi tako mirno. Uležem se in zaprem oči. Punčka izgine. Za mano slšim tihe urne korake. Ustavijo se zraven mene. Odločim se, da ne bom odprla oči. Nihče me sedaj ne bo motil v miru. Oseba se uleže zraven mene. Nežno me prime za roko. Skoraj ponorim. Kako se me upa dotakniti! Še ne pozna me. Vbistvu ima zelo nežno, gladko dlan. Začutim rahel pritisk moje dlani. Oseba mi je stisnila roko. Jaz jo nazaj, ker nočem biti nevljudna. Tako nekaj časa ostaneva v takem položaju. Slišim, da mi oseba šepne nekaj tihega v uho. Ne slišim o čem ali kaj je rekla oseba. Glas priprada fantu. Znan se mi zdi...zelo znan. Ko odprem oči pa me skoraj šok. To je ista oseba, kot v mojih sanjah, ki me zmeraj ubije. Fant se prelepo smehlja. Zakričim.
Končno neham sanjariti. Spet sem nazaj v realnem svetu. Pri vratih zagledam mamo kako bulji vame.

 "Kaj pa je s tabo? Zakaj si kričala," me zaskrbljeno vpraša.

 "Hm...nič ni," čim bolj normalno rečem.

 "Si že pripravila kovček do konca," reče mama. 

"Skoraj sem ga že," se zlažem, saj šs v kovčku manjka vsaj polovica potrebnih reči. 

"No pohiti!" se zadere mama ko hiti proti svoji sobi da pripravi še zadnje stvari pred izletom.