Lajf ni zmeraj perfect

Elias

Od zdaj naprej se odločim, da se ne bom preveč ozirala naokoli, da spet ne zaostanem ali pa, da se ne izgubim. Z Ethanom hodim z svojo hitro hojo, tako da me stopala v sandalah že kar precej pričenjajo boleti. Stisnem zobe ter pesti in se kar se da odvrnem od misli da bi začela jamrati na ves glas. Sploh ne vem kaj me čaka tukaj? Ali bo vse v redu? Dvomim. Ta prostor tukaj je neveran, neobičajen. Le mirno stopam po poti za Ethanom in gledam v njegov hrbet. Občutek imam, kot da me vse vile, škratje in celo drevesa grdo gledajo in si govorijo Zakaj sem tukaj? Te temne misli potisnem na stran. Sedaj ni čas za to. Sprostiti se moram si v mislih rečem,ko opazim kako sem napeta. Čas kar mineva in mineva in palača se nama približuje. Uf zdela se mi je cela večnost preden bova prišla na cilj. Od palače naju loči le še malo večja jasa. Sonce se je ravno skrilo za oblaki. Super. Preden pa se odpraviva čez njo dobim ščemeči občutek v glavi, kot da me nekaj oz. nekdo žgečka znotraj nje.
"Hihi," se začnem hihitati. Zakaj tako žgečka? Glavo mi bo razneslo. Ethan me le gleda z očmi polnimi skrbi in v njih opazim tudi kanček zlobe. Zakaj zloba? Poskusim se umiriti, tedaj pa se znajdem v drugem prostoru.

Vse okoli mene obdaja samo črnina. Trenutno nič ne morem videti. Le čutim, voham in slišim lahko. Prva stvar, ki jo slišim je oddaljeno krakanje galebov in otroški smeh prav tako v daljavi. Nato začutim in zaslišim, da stojim blizu vode, saj ko pride vsak val; oblizne moja stopala. Pod mano začutim mivko, ki me žgečka. Globoko vdihnem. Takrat moje nosnice napolni soparni, poletni zrak napoljnen z morko soljo. Super! Blizu morja sem. Nimam pa pojma kako sem prišla sem, razmišljam v glavi. Nato pa ves vdihnjen zrak izdihnem. Na mojih laseh začutim sončne žarke, ki moje temne lase segrevajo. Upam, le da bom kmalu videla, saj mi tema ni ravno najljubša. Poskušam se zbrati, vendar me otroško pogovarjanje ves čas nervira živce. Stisnem pesti, ker me začenja grabiti jeza. Uf...pomiri se. Ni se mi treba za vsako majhno stvar pritoževati in jeziti. Čez nekaj časa, ki je tekal počasi kakor stoletja zaslišim približujoče se korake kateri postajajo vse glasnejši. V paniki se skrčim in se postavim v nekakšno držo podobni obrambni, če me kdo poskuša raniti.
"Kdo je," že skoraj kričim medtem ko se obračam okoli svoje osi. Začutim strah. Strah nad tem kaj se bo zgodilo. Koraki se ustavijo, ko je oseba takoj zraven mene. Trenutek kasneje v moji dlani začutim tujo, otroško dlan. Presenečena večkrat pomežiknem, nato pa se na mojo srečo začnem zavedati okolice, saj skozi moje oči šine premočna svetloba. Tako, da si moram kar nujno pokriti oči. Čez nekaj sekund drugo dlan spustim, da ta pade ob telesu. Jaz pa odprem oči. Moje oči napolne paleta barv. Imela sem prav. Na morju sem. Razgledam se kakor se lahko naokoli. Okrog mene je mivkasta plaža, zraven nje pa morje,ki se raztezava v daljavo. Opazim, kar nekaj ljudi,ki se kopajo, lenarijo na blazini, se igrajo v plitvini ali pa so na jadrnici. V daljavi pa je kar kup večjih ladij, ki želijo raznesti potnike ali pa tovor na drugo stran. Zraven plaže stoji zaprašena cesta; blizu pa sladoledar prodaja sladoledne kepice otrokom, ki se prerivajo v vrsto in se kregajo. Pozabila sem kako je, če se enkrat za spremembo sprostiš in te ne skrbi čisto za nič. Seveda, da sem pozabila, ko pa sta bila ta dva dneva tako čudna, nova zame. Veter mi zapiha v obraz in mi lase premakne v nasprotno stran moje preče. Drobna dlan me spet nežno pocuka, a sedaj za roko. Damn pozabila sem na to. V strahu se obrnem in se pripravim na to kar bom zagledala. Vame bulji meni znana deklica. Na sebi ima oblečeno pisano krilo, svoje oranžne lase pa ima speti v dva nizka čopka ovita z svetlo roza pentljo. Obda me občutek kakor da sem to deklico že kdaj videla. Ah sedaj ni čas za moje fantaziranje. Ravno, ko pa ji mislim zastaviti vprašanja se zraven nje pojavi mlad fant. Na sebi ima oblečene črne kratke hlače ter rumeno srajco z majhnimi luštkanimi lubenicami na njej. Takoj ga prepoznam. Ajax je, vendar izgleda tako drugačen. Tako sproščen, brez skrbi. Ko se najina pogleda srečata izgleda, kot da je postal vse mrk. Samo zaradi mene. Prva pogled spustim jaz. Namesto, da se odločim za kakšen prijazen pozdrav, ki sem ga nameravala izreči ravno trenutek pred Ajaxovo mrko faco se odločim za bolj tečen odnos.
"Oh Ajax nisi rekel, da me ne boš več zasledoval v sanjah. No sej to niso sanje samo vseen," zamahnem z roko. Ajaxov pogled postane še bolj razočaran nad menoj. Zakaj moram ljudi okoli mene zmeraj spravljati v slabo voljo. Nikoli me niso veseli.
"Kako si me lahko sploh no našel. Potegnil v to karkoli že je svet," ga začnem nabadati z vprašanji.
"Zuly mi je pomagala," reče in z roka pomigne k deklici. Ko opazi moj zmeden pogled doda "Iluzinsitka je, zato naju je potegnila skupaj v tvojo glavo," preprosto reče kakor da je to počel že stokrat. Seveda tega jaz ne znam narediti. Ne znam vstopati v druge glave in jim zraven delati nekakšne svetove ali pa vstopati v njihove sanje. Ko to izrečem se nasmehnem in te moči dodam na moj navidezen seznam moči Iluzinstov.
"Kje sploh sem?" vprašam.
"V Španiji. No menil sem, da ker si že bila tam, da bi ti bilo fajn če bi se dobili tukaj," Kaj? A sta skupno lepo malo raziskovala po mojih mislih. Edino vesela sem, ker je prišel na svet tisti stari posmehajoči in sarkastični Ajax. Boljše to, kot pa nova verzija, ki se začne jokati za vsako figo. Zuly ali karkoli je že ostane samo tiho in njen pogled gleda le školjko v mivki. Glede na to, da mi noben od njiju ne pove zakaj smo se sestanili se odločim, da moram vritati z vprašanji naprej.
"Kakšen je namen tega nekakšnega sestanka," vprašam najbolj normalno vprašanje do sedaj. Tedaj pa se oglasi Zuly.
"Ajax me je prosil, da bi ti vstopila v glavo, saj je dobil občutek, da ni vse v redu z tabo. Opozoriti te morava," pove Zuly takrat pa ji Ajax skoči v besedo.
"Kje si Lia,kje si v resničnem svetu," he histerično nadaljuje. Ne vem zakaj ampak kar naekrat me je pograbila jeza ogromna živalska jeza.
"Veš kaj v Tendoniji sem, v vilinski pokrajini z tvojim bratom," ko takrat pogledam k Ajaxom vidim kako mu vsa barva izgine z obraza jaz pa le nadaljujem "In ime mi je Charlotte. Charlotte Devens," glas se mi začne trgati. V njunih očem pa zagledam presenečenje,skrb nato pa strah. "V redu bom," rečem bolj tolažujoče.
"Lia," začne Ajax. Verjetno mojega novega imena ne bo upošteval. "Takoj se poberi od tam. Želijo le prstan Usode. Vse to je le prevara in potuha. Sedaj sw dela vse osladkam ko pa bo minil dan ali dva ti bo zagrenil življenje ali pa še hujše te bo dal ubiti," na koncu že skoraj kriči. Tako, da se njegove besede kar odbijajo. V svojim očeh začutim solze. Mogoce zaradi vse te jeze ali pa Ajxovega kričanja name. Prešibka sem. Hrbet obrnem stran in si pomanem oči. Izgleda, da vsi ostali prebivalci le mirno nadaljuje tisto kar so počeli prej. Nenadoma se svet začne tresti in razpadati na koščke. Zadnje besede, ki jih slišim mi zvenijo,kot opozorilo.
"Nikoli jim ne zaupaj. Le izkoristili te bojo. Še posebej ne verjemi kraljici. Ves čas pa imej oči na pecljih in opazuj vse okoli tebe," odzvanjajo Ajaxove besede. Nato pa vse izgine. Morje, plaža, ljudje ter Ajax in Zuly. Ostane le črnina. Iz sanj ali česarkoli že me zbudi enakomerno tresenje mojih ramen. Odprem oči in se znajdem na isti jasi kakor prej. Razgledam se in opazim, da se nisem premaknila nikamor. Vse je tako, kot prej. Nič se ni premaknilo. Uf spet me bo zaneslo v mislih. Obrnem se in vidim Ethana kako bulji vame. Super zdaj mu bom morala še vse razložiti. Upam, da ne, saj me to zelo utruja. Preden bi karkoli rekla me Ethan prehiti.
"Hm je vse v redu...kakšno minuto ali dve si tukaj stala nepremična," reče sedaj z zaskrbljenim glasom. Kako minuto ali dve! Zdelo se mi je celo večnost. Z polomljenim glasom odgovorim nazaj
"Ja v redu sem...le malo sem se zasanjala," rečem kakor da se nič ni zgodilo ravno par minut nazaj.
"Si prepričana?" me še enkrat vpraša medtem ko prevzdigne eno od obrvi. Oh, kako bi enkrat rada znala to. Vbistvu po pravici nisem čisto v redu. Sploh ne vem kaj se je zgodilo v moji glavi. Vse je bilo tako nenavadno. No najpomembnejše je, da se držim tistega kar je Ajax rekel. Njemu še kar zaupam, saj mi je razložil nekatere stvari o meni ter Tendoniji...čeprav ne prav dosti. Vseeno ljudem ne bom kar tako zaupala in jih imela za prijatelje...no vsaj poskušala bom.
"Bolje,kot kadarkoli," odvrnem; potem pa se nasmehnem.